Že predolgo vsega dosti,
še preveč, v nebo že gré,
ni se mi z življenjem bosti,
in mu krhati rogé …
Smet v smetju se oplaja,
in ničevost, le medi,
v poplavi vse zasmraja,
vse, kar v roké dobi …
Duša, če že je, sebična,
terja vzemi, in ne daj,
glava trda, in brezlična,
v sluz odet je neznačaj …
Da želodec ljubo gode,
da je zadovoljna rit,
še hudiču so oprode,
če je od tega profit …
Smet v smetju, v blatu blato,
ti pa zganjaj čisto pot,
iz zagate v zagato,
kjer je dreka vsepovsod …
Že predolgo je prek glave,
človek redkost, tu in tam,
redke so oči sanjave,
a brez njih živet ne znam.
JE SMET LE ZA SMETJE …
Mi čislati ni, česar ni spoštovati,
vsega, kar nevredno je mojim očem,
kar golta, in maže, hiti razdejati,
predati človečno navadnim smetem …
Je smet le za smetje, cvetlica za cvetje,
ne znese kup dreka, kjer zvezda žari,
in oslovo dretje ni pesnika petje,
četudi slavljeno se v knjigi godi …
Dobrota ni isto kot dati prek mere,
sebičnost ne zmore zbuditi srca,
Resnica ni zgodba prepričanja, vere,
Poštenosti ni, kjer obraza sta dva …
Ljubezen ni to, da te vsakdo doseže,
Predanost nikdar ne prodaja svoj čar,
Ni duša, da smrad ti v drobovje zareže,
in blatu trositi ni biserov v dar …
Mi čislati ni, česar ni spoštovati,
pa mi spoštovanje ne dela težav:
preredkim se zmorem v priklon nek podati,
dočim vse ostalo nevredno je, žal.
NA NEKEM OGULJENEM KAMNU …
Na nekem oguljenem kamnu, nekoč,
morda bo, na drobno, pisalo:
Na plečih me nosil, izdala ga moč,
zdaj spodaj kar ga je ostalo.
Na neki oguljeni hiši, nekoč,
razpoka, morda, bo nemela:
Prišel je, v nasmehu in v upu sijoč,
do konca prav vse sem mu vzela.
Na neki oguljeni knjigi, nekoč,
morda bo v bledelosti brati:
Kot travnik me tkal je, v soncu cvetoč,
srce sem mu smela spoznati.
Na neki oguljeni zgodbi, nekoč,
če smela bo seči v spomine:
Je sanjal o dnevu, dočakal pa noč,
brez zvezd, le s temo v globine.
Na nekem oguljenem kamnu, v posmeh,
ki dež ga, in veter, razjeda:
Zaman je iskal na samotnih poteh,
življenje mu več ne preseda.
NE IŠČI OČI …
Ne išči oči, kjer pogled se izmika,
iskrenosti tam, kjer odgovor okleva,
ne išči dobrote, kjer laž se dobrika,
v čakanju, da nož zasadi ti v čreva …
Ne išči roké, kjer za hrbtom se skriva,
ne išči neba, kjer sebičnost kroji,
ne išči lepote, kjer radost ušiva
le sebi in zase jemati hiti …
Ne išči človeka, kjer ni ga, da diha,
kjer ni bolečine, ki vest jo pozna,
kjer vse se obrača tako kakor piha,
brez duše, sramu, in brez kančka srca …
Ne išči! Morda se ti sreča prikaže,
pa te preseneti, v dobrem, toplo.
Preveč je vsega, kar v podobah se laže,
pa bolj boš iskal, bolj ti bo le – hudo!
NIKAMOR NI ITI …
Nikamor ni iti, nikamor ni priti,
če misliš pošteno, kot človek, se ve,
povsod le prevara, le laž, in le riti,
povsod je daj-dam in tako kot z njim gre …
Jaz tebi, ti meni, pa skupaj vsak sebi,
je skromnost v slovarju, poštenost, in čast,
sposobnost moteča, pa raje je ne bi,
je lažje jemati, po malem vsaj krast …
Ti meni, jaz tebi, do svetega petra,
usluga uslugi, prek vrst in vsega,
in ni ga na svetu dovoljšnega vetra,
da sčisti nesnago, pomete do dna …
Nikamor ni iti, nikamor ni priti,
če misliš pošteno, kot človek, se ve,
še najbolje se je na samem prikriti,
čakati, da mine, da mine vse …
TIKA-TAKA
Tika-taka, tika-taka,
teče, teče, nič ne čaka,
le odšteva, le mineva,
še za hipec ne okleva …
Tika-taka, tika-taka,
vsakdo z njo svoj kraj dočaka,
naj bo človek častivreden,
ali drek, ničev in beden …
Tika-taka, tika-taka,
prvi, bržčas, je napaka,
ko za lepšim svetom hodi,
z grenkim sebi kruto sodi …
Tika-taka, tika-taka,
drek veselo pot koraka,
saj kjerkoli že se znajde,
sebi isto vselej najde!
MARŠ!
Norec te za norca dela,
prasec za prašiča,
in neumnost, vsa vesela,
je obema priča …
Sama, pač, po sebi blodi,
ona je »normala«,
je napačen, kdor ne sodi
kamor paše štala …
Norcu nimam kaj dejati,
noro mu je dano,
s prascem se ne grem dajati,
mu je vse zasrano …
In se skaže kot najbolje
tisti »marš v tri krasne«!
Zmanjka ti moči in volje,
in prav nič ne hasne.
KJER DUŠE NI
Preprosto, a drugače ni,
resnično, v dno boleče:
kjer duše ni, kjer ni vesti,
tam ni še kančka sreče!
Kjer druga ni, da zate sme,
opore, ki ne laže,
le prazno v praznem v prazno gre,
in sproti vse umaže …
NE IŠČI POVPREK …
Mlademu človeku v popotnico)
Iskal se boš, v času, iskal svoj obraz,
da vedel, prav vselej, boš – kdo si,
beležil boš zmago, spoznal boš poraz,
življenje v različnost se trosi …
Se našel, potem pa naprej boš hitel,
tako je, tako mora biti,
iskal boš osebo, da z njo boš živel,
da sebe boš znal z njo deliti …
Iskal boš dobroto, iskrenost, značaj,
oči, ki v dno duše globijo,
v drugem iskal boš le sebe nazaj,
le v istem ti zvezde žarijo …
Ne išči povprek, in ne išči povsod,
naj vnema ne bo prevelika,
je svet bolj utvara, nek skupek zablod,
in redka v njem slednja odlika …
Želim ti, da najdeš, želim, da spoznaš,
čeprav prej na srečki ujameš,
preredkim je dano, kar v sebi imaš,
pa, zlahka, ne-sam sam ostaneš …
Preveč je praznine, preveč je laži,
sebičnost se steza v širjave,
in tam, kjer predvsem tisti zase živi,
ne, tam ni človečne narave …
Menda ni zlato vse kar kaže sijaj,
ni človek prav vsak, ki ti sliči,
bolj upe, in želje, držal boš nazaj,
manj možno, da kača te piči …
Iskal se boš v času, naprej boš hitel,
ni druge, tako se, pač, mora,
želim ti, da najdeš nekoga, ki smel
ti biti bo dom, in prijatelj, opora!
NI BOGA …
Gledam, gledam, in razpredam,
roki dvigam od vsega,
še predobro se zavedam,
da sem zgolj za hipec, dva …
Je učilo, izučilo,
še preveč mi je poznat,
malo sonca, a obilo
slabega prejel v povrat …
Svet živali ni v dajanje,
je brez konca hladen glad,
ni za upe, ni za sanje,
da bi smel imeti rad …
Gledam, gledam, in preseda,
iskrice ni, kaj luči,
je preveč sebična beda,
v trdi glavi druge ni …
Kar živel sem, šlo je v prazno,
kar dajal, je šlo v nič,
je pod masko neprijazno,
ni boga, samo hudič …
Kjer srce bi znalo biti,
bolj kamnito se godi,
kaj bi duša, kjer so riti,
in za sebe vsak živi …
Gledam. Mi dovolj je vida!
Žal, da sem na svet pognal.
Zna na njem uspešno gnida,
jaz pa to ne bom postal …
In le čakam, da mi mine,
je bilo preveč vsega.
Pa – ko brskam med spomine:
bil sem zgolj za hipec, dva.
OD NEKDAJ JE TAKO …
Svet od nekdaj sili
v neke svoje svaje,
vsi bi ga vodili,
vsak na svojo stran,
lév le levo gleda,
desen z njim se daje,
in med njima sreda,
in njen, tretji, plan …
Tudi anarhija
svoje doprinaša,
njej se vse odvija
tja, v krasne tri,
nekim, ki so mlačni,
vse je ista kaša,
da le niso lačni,
pa se jim godi …
Svet od nekdaj sili
na strani različne,
bi ga že razbili,
ko bi bil steklen,
plitke so narave
vse trdó betične,
svoje bi postave,
svet pa za svoj plen …
Vsak dogovor traja
toliko, da mine,
ni težavam kraja,
iste se vrte,
vsakdo razrešuje,
prejšnje v ruševine,
druge obtožuje,
češ da mu grene …
Rajajo odkloni,
je napredek farsa,
takšni so nagoni,
z vetrom sem ter tja,
um pa zadržano,
kot bi padel z Marsa,
redko mu je dano,
redko kaj velja …
Svet od nekdaj sili,
ga neumnost žene,
raj bi že zgradili,
bil brez nje bi mir,
vsak po svoje hoče,
sloge ni nobene,
v takšnem nemogoče
drugo kot špetir.
V DUŠI MI OBLAK OSTANE
Lije, lije, da izmije,
da izmije, da odnese,
zvezdi da nebo razkrije …
a v meni nič ne znese.
Polne so oči, solzave,
ko nebo hiti jokati,
sence temne prek planjave …
še za hip ne neha žgati.
Lije, lije, ne zastane,
Soncu je nasmeh zakrilo,
so neba globoke rane …
v nič se nič ni izgubilo.
Solze bodo se razlile,
do modrine obsijane,
ptice spet se radostile …
v duši mi oblak ostane.
POVEM TI, MED BRATI
Povem ti, med brati,
ni česa iskati
v beznicah, hotelih,
pocestnih predelih,
kjer dedci lovijo,
a babe hitijo
na hrbtih ležat …
Ne, ne, tam biva le smrad.
Povem ti, med brati,
nikar se podati
v beznice, hotele,
pocestne predele,
kjer baba nastavlja,
se ne obotavlja
vsak dec da podre …
Ne, ne, le drek z drekom gre.
Povem ti, med brati,
če ti je ostati
na čistem, spodoben,
človeku podoben,
ne išči pocestne,
ne išči brezvestne,
ki z vsakim bo šla …
Ne, ne, v njej sploh ni srca.
Povem ti, med brati,
se je sramovati,
kjer k takšnim te žene
ni duše nobene,
mednožju edino
tam zmore bit fino,
na samem dnu tal …
Ne, ne, saj nisi žival.
MIRNO AJAJ …
Zdaj že ajaš, v noč jokavo,
polne so neba oči,
Lunice ni, da pod glavo
ti srebrno podloži,
da ti sanje v sij ovije,
da ti ličeca gladi,
da ti v svetu sanjarije
družbo dela prek poti …
Tudi zvezde so zastale,
v njih dlaneh nešteta nit,
so odejico ti stkale,
te hotele z njo pokrit,
da bi v noči ne hladilo,
da bi sen bil bolj mehak,
a jih je v temo zakrilo,
pri oblaku je oblak …
Mirno ajaj, dete milo,
spanec naj nasmeh krasi,
glej, da v sanje boš ulovilo
vse kar dušo ti topli,
mirno ajaj, da počiješ,
da za dan ti bo moči,
ko pa v jutro znova vzkliješ
smeh naj tvoj povsod doni …
Mirno ajaj, dete moje,
v mislih tata je s teboj,
ti v daljavo pesem poje,
boža ti v lase spokoj.
NI CESTA MI NEVESTA!
Ni mi biti
v svetu riti,
v svetu brez časti,
kdor se laže,
kdor se maže,
zanj mi prav nič ni,
parazitske,
hipokritske
so nravi mi tuje,
meni cesta
ni nevesta,
smrad na njej kraljuje!
Kdor se vlači,
naj razvlači
drugim svoje krake,
naj uživa,
kjer odkriva
sebi zgolj enake,
kdor v nečasti
zmore krasti,
naj drugje plen išče,
ni pod streho
mi v uteho,
če imam gnojišče!
Ni mi biti
v svetu riti,
druge sem narave,
niso v štali
v svet me dali,
rilčaste pojave,
me vzgojili,
mi razkrili
neke so vrednote,
pa sred blata
mi ne rata
nikdar do lepote!
Ne, ni mi biti
v svetu riti,
v svetu, ki zasmraja,
goljufija
mi ne prija,
ruši le, razkraja,
kjer pošteno
ni želeno,
kjer zahrbtno raja,
mi ne prija,
me ubija,
gnusno mi do kraja!
KJER TI PRIJA …
Kjer vsakdo gleda sebi,
kjer se sebičnost pase,
misleč izključno nase,
tam, kaže, prija tebi!
Užitek. Le kaj ne bi?!
Zadržkov ni, morale,
le smrad dvonoge štale.
Tam dušo si zagrebi!
Ti kar po svoji poti.
Če del si svinjarije,
ni mila, da umije,
a to te sploh ne moti!
Zajemaj. Ti je znati.
A dobro se pripravi,
hudič račun izstavi,
ga treba bo plačáti!
