ANDREJ BRUMEN ČOP – ILUSTRACIJE: DIHURLANDIJA IN NA PASJA RAVAN
Slikar Andrej Brumen Čop je prepoznavno ime sodobne slovenske likovne umetnosti. Že takoj po študiju so bila njegova dela vključena na prvi trienale slovenske likovne umetnosti U3 v Moderni galeriji (1994). Čeprav ni ilustrator v klasičnem pomenu besede, njegove različno nastale ilustrativne risbe s svinčniki, peresi, čopiči in kredami sledijo odkrivanju pripovedi, ki jim je namenil svojo osebno upodobitev. Pri tem ustvarjanju nenehno raziskuje svojo najljubšo likovno tehniko, tuš in akvarel, kar je zanj nenehen izziv, saj prav ta tehnika ne omogoča veliko popravkov in je vsaka poteza dokončna. Pri ilustracijah, kjer upodablja vizualno pripoved le v akvarelu, prav to odlikuje njegova iskrena osebna dela. Poetika umetnikovih intuitivnih akvarelnih pripovedi in čustvenih navdihov večinoma lušči bistvo, ki se tihotapi iz njegove notranjosti. Prav zato so nekatere njegove ilustracije tako močne, da zadenejo bralca enako kot pripovedi ali verzi, ob katerih so nastale.
Začel je z ilustriranjem nekaterih knjig pisateljice Brede Smolnikar: Popki (1999), Otročki, življenje teče dalje (2001), z akvareli opremljena knjiga črtic iz družinskega življenja, in Stobovske elegije (2002), v kateri so objavljene njegove klasične črno-bele risbe s svinčnikom. Prav risba je pomemben element umetniške prakse Andreja Brumna Čopa, saj je risanje eden od temeljnih umetnikovih ritualov in sredstvo osrediščenja misli. Skozi risbo od nekdaj izraža razumevanje umetnosti kot neločljivi del življenja.
Njegova razstava Rožnati Feng Shui s podnaslovom Podobe, rituali, regresije je prinesla (delni) pregled slikarjeve skoraj tridesetletne umetniške prakse, hkrati pa je širše, skozi ključna literarna dela, ponujala vpogled v razvoj LGBT gibanja v slovenskem prostoru. Izpostavila je tudi avtorjevo navezanost in povezanost z literaturo, ki ima nanj od nekdaj bistven vpliv. Tudi sicer slikar literarna dela na različne načine vključuje v svoja dela. Doživljanje lastne identitete pretanjeno izraža (tudi) skozi poezijo, ki jo imenuje zapisi, in je bila na tej razstavi skozi video prvič javno predstavljena. Poseben del so bile tudi dragocene ilustracije k slikanici Braneta Mozetiča z naslovom Dihurlandija (2016). Gre za besedilo, ki je povezano s problematiko migrantov. Problemska slikanica o različnih vrstah dihurjev odpira vprašanja begunstva: kako so temnejši dihurji pribežali v deželo svetlejših dihurjev in kaj vse se je moralo zgoditi, da so lahko sklenili prijateljstva. Andrej Brumen Čop, tokrat v vlogi ilustratorja, je bil vesel dane svobode, da zgodbo upodobi po svoje, kar je izkoristil tako, da se je odločil za svojo preverjeno tehniko akvarela. Vendar se na njegovo žalost v knjigi objavljene podobe razlikujejo od originalnih, ker so za objavo (na željo avtorja besedila) barve pri oblikovanju in pripravi za tisk poudarjene, zato bolj živo barvite, s čimer naj bi likovno bolj polno nagovarjale mladega bralca. Originalni akvareli, ki so bili profesionalno fotografirani, bi s svojo krhko prosojnostjo še bolje ponesli bralca knjige k občutenje besedila. Knjiga je bila uvrščena tudi na 9. festival umetnostne vzgoje Bobri med branje dobrih knjig na temo večkulturnosti. Z njegovimi ilustracijami je še isto leto izšla Mozetičeva knjiga Murenček in Polhek (2017), pri kateri sta znova združila moči pisatelj in ilustrator. Tokrat je za ilustriranje uporabil barvne svinčnike, kar zanj sicer ni značilno, a morda je z malo bolj živimi in precej nazornimi ilustracijami, ki pa jim ne manjka miline svetlih barv, prav zato malim bralcem primerno približal pisateljevo zgodbo.
Nekaj knjig in še posebej naslovnic je Andrej Brumen Čop ilustriral za pesnico in pisateljico Svetlano Makarovič. Za netipično knjigo Zima vezilja (MK, 2016) pa je slikar v akvarele ujel žled v vsem njegovem smrtonosnem veličastju in ji jih dal na njeno željo in čez dobro leto je navdihnjena z njimi odgovorila s petinštiridesetimi haikuji. Njegove lirični in meditativni akvareli bogatijo tudi antologijo Toneta Pavčka Živa sporočila (Miš, 2021). Z vodotopnimi barvami na posebej izbran papir ustvarjeni barvni nanosi so kot nekakšne meglice svetlih pastelnih tonov.
Konec leta 2020 je pri založbi eBesede izšla zbirka haikujev z naslovom Na Pasja ravan pesnika in glasbenika Janeza Ramoveša, ki živi v Suši v Poljanski dolini in piše v poljanskem narečju. Pobudo zanjo je dal Zdravko Duša, urednik, scenarist in prevajalec, ki jo je tudi uredil. Miniaturno, ročno vezano rdečo darilno knjižico sta oblikovala Andrej Brumen Čop in Marko Pentek. Sestavljajo jo trije enakovredni deli – pesniški, likovni in glasbeni z dostopom na YouTubu. Ilustriral jo je Andrej Brumen Čop, ki je na osnovi besedil ustvaril 51 znamenj, ob vsakem haikuju, ki kljub narečnemu zapisu dosledno ohranja pesniško obliko iz sedemnajstih zlogov, po eno. Tanke in mehkejše linije je le tu in tam obogatil poseg risbe s svinčnikom, sicer so črno-bele risbe s tušem drobne, a zgovorne spremljevalke te nenavadne poezije. Originalno so ilustracije narejene kot unikatna knjiga umetnika. Take – izvirne! –bodo predstavljene tudi na razstavi.
