Pravijo, da sem čudna, ker se nikoli ne nasmehnem. Ko smo se nekaj let po mojem rojstvu priselili v to vas in so sosede prihajale k mami na kavo, so šepetale, da sem preresna in da imam gozdne oči.
Mogoče jih imam res. Odraščala sem ob pragozdu, večinoma s knjigo na drevesu, na starem orehu z dvema debloma, med katera je bilo mogoče trdno zagozditi deske za podest. Od gozda me je ločilo le z vrtnicami prepredeno dvorišče gospe Grilove. Nekoč so tam živele tri sestre in vsaka je presegla stoletje. V vasi so jim rekli čarovnice.
Poleti, ko mi je pod gosto krošnjo primanjkovalo svetlobe za branje, me ni opazila. Pozno jeseni in zgodaj spomladi pa me je večkrat poklicala, naj pridem gledat zajčke.
Nisem se je bala – imela sem deset let, pa sem jo že prerasla. Bila je drobna, suha ženička, z zapestji, ki so bila komaj debelejša od kuhalnice, in od artritisa ukrivljenimi prsti. Še vedno pa je spretno pletla in kvačkala. Leto in dan je okoli ramen nosila plet: spomladi in poleti je bil svetlih barv, iz tankega garna, jeseni in pozimi pa temnejši, iz mehke ovčje volne. Belih, svilenih las ni nikoli skrivala pod ruto. V debeli kiti so ji padali po hrbtu kot večno mlada hrbtenica, ob kateri je kljub devetdesetim še vedno stopala pokončno, čeprav z drobnimi, drsajočimi koraki.
Njena hiša je bila tako stara, da jo je pokonci držala samo še gola čarovnija. Prepričana sem bila, da se bo zrušila vase tisti trenutek, ko bo gospa umrla. Kadar sva stopili v zajčnik v zadnjem delu hiše, sem s strahom pogledovala pod strop, kjer so ječali prepereli tramovi.
Stopala je ob brezštevilnih zajčjih kletkah. Nisem si znala predstavljati, kako v tako majhno kletko zleze en sam zajček, ampak ko je odprla žična vrata, se je za njimi gnetlo vsaj deset kosmatih živalic. Lazili so drug čez drugega in se mi iskreno smilili.
Skoraj ponosna je bila nanje. Prijela je živalco za vratno gubo in mi jo položila v naročje. Še nekaj si jih je naložila v predpasnik in me odpeljala do lesene klopce ob steni. Ko sva tako posedali v mraku in v naročju božali zajčke, je tiho začela.
»V našem gozdu so nekoč živele čarovnice,« je pripovedovala. »Pa ne samo čarovnice – ves gozd je bil poln življenja: v podrasti so se podili škratje, med drevesi pa so mrmrale meglice. Ljudje so vedeli zanje in jim včasih nastavljali drobna darila: na mlade veje so obešali cvetne vence, okoli debel pa sipali grozdje in koruzna zrna.«
Gospa Grilova je s tal pobrala pobeglega zajčka in si ga vrnila na krilo, kjer so njegovi sorojenci plazili eden čez drugega. Z grčavimi prsti jih je čohljala za ušesi in privzdigovala robove predpasnika, da niso ušli.
»Ko sem bila še otrok,« je nadaljevala, »je v vasi odraščal mladenič. Kot deček je bil občutljiv in nežen, ko je odrasel, pa je ob tabornem ognju rad recitiral pesmi ali dekletom spletal venčke iz marjetic. Ženske so govorile, da se takoj vidi, čez kateri travnik je hodil, saj je za njim ostajala sled pomendranih cvetlic.
Bil je edini, ki si je upal v gozd. V stoletjih je v njem izginilo več mladeničev. Niso bili ne najbolj čedni ne najboljši lovci, bili pa so tisti, ki so zastali, če so opazili kaj čarobnega, in pozabili, po kaj so prišli. Mame so zato dečkom branile v gozd in na lov so hodili samo še starejši moški. Zanje je bilo življenje garanje, ki ga je treba pretrpeti.
Prepričan je bil, da je nepremagljiv. Še nobeno dekle me ni ujelo, si je mislil, pa me tudi čarovnica ne bo.
Ko jo je v daljavi prvič zagledal, jo je v hipu prepoznal. Vse otroštvo je poslušal zgodbe o njih. Previdno je stopil za drevo in spustil lok. Klečala je v nizkem rastju in obirala borovnice. Razmršeni lasje so ji zakrivali obraz, prepredeni s srebrnimi pajčevinami in vejicami, zaradi katerih se je zdela le še bolj kraljevska. O njihovih nasmehih so ljudje peli pesmi in bajke. Nekateri so pravili, da se na njihovih licih svetlika zvezdno nebo in da tisti, ki se jim čarovnica nasmehne, živijo večno. Drugi pa so verjeli, da so njihovi nasmehi le maska, pod katero skrivajo pravi obraz, in da bi svet zagrnila tema, če bi čarovnica razprla usta, saj bi iz njih privršale vse tegobe tega sveta.
Za mladeničem je zašuštelo. Brez pomišljanja se je obrnil in ustrelil. Srna je v treh skokih dosegla globel in izginila. Ko se je spet ozrl med borovnice, čarovnice ni bilo več.
Tisto poletje je gozd obrodil silneje kot po navadi. Vsega je bilo v izobilju, žuborel je in se svetlikal kot še nikoli. Čarovnica se je nalezla njegove radosti, ali pa se je mogoče gozd nalezel njene, kdo bi vedel. Vse pogosteje je opazovala mladega lovca. Sledila mu je med krošnjami in kmalu ga je prepoznala že po ritmu korakov ali po zvenu loka, ko je v fazana poslal puščico. Opazila je, da njegova rdečerjava brada postaja vse gostejša, ključnica nad ovratnikom srajce pa vse bolj izstopa, kadar nanjo nasloni tetivo. Posedala je na vejah nad njim, bingljala z nogami in ga opazovala, dokler se nekega dne ni ustavil in jo pogledal naravnost v oči.
Gozd je utihnil.
Čarovnici se je zdelo, da se v stiku njunih pogledov rojeva vesolje, da brsti in raste, prepleta veje s koreninami in ju zapira vase. Globoko je vdihnila in se mu nasmehnila. Prvič v življenju si je drznila razpreti svoje malinove ustnice in mu podarila nasmešek, kot bi bisernosrebrna luna razsvetlila gozd.
»Tole režanje prav skazi tvoj obraz.«
Zaslišal se je strašen pok, ko se je stara tisa razklala na dvoje. Zlomilo jo je od vej do korenin in razkrilo nežno sredico. Mladenič se je v strahu ozrl. Nebo je bilo jasno, nobena nevihta ni grozila. Čarovnica je izginila.
Polovici debla sta padli vsaksebi: ena se je naslonila na star hrast in se zagozdila v njegovo rogovilo, druga je ob padcu pomendrala mladiko bukve in obležala na tleh.
Še vedno leži v gozdu,« je rekla gospa Grilova, »gotovo si ga že videla.«
Ženička je nežno staknila vogale predpasnika in vstala. V nemirno culico v njenem naročju sem stresla še svojega zajčka in pohitela odpret vratca kletke.
»Ne, ne,« me je ustavila, »kar v tisto košaro jih bova dali.« Stresla jih je vanjo, zaprla pleten pokrov, si naložila košaro na bok in se odpravila proti vratom.
Stopila sem za njo. »In kaj se je zgodilo potem?«
»Mladenič je zrasel v moža in postal župan. Boril se je v Veliki vojni in se iz nje vrnil prav tak, kot se je vanjo odpravil, samo malo trši in bolj hrapav, čeprav se veliko fantov sploh ni vrnilo ali pa so prišli šepajoči in praznega pogleda. Bil je trikrat poročen in trikrat ločen. Umrl je malo pred vašim prihodom.
Po vojni so ljudje v gozd hodili le še podirat drevesa za les in kurjavo. Nihče več ni verjel v meglice, škrate ali čarovnice. S sestrami smo nabirale gobe, gozdne borovnice in robide, pa zelišča in lubje za čaje. Ampak na tržnici so se ljudje vedno redkeje ustavljali pri nas – bili so sumničavi, govorili so, da so gobe strupene in da so naši čaji babje vraže.«
Pri veliki mizi za hišo se je ustavila, odrinila nože in bruse ter nanjo položila zibajočo se košaro. Nato je nekaj časa prazno strmela čeznjo proti krošnjam, v katerih so vreščale vrane.
»Pred kratkim sem v gozdu zašla.« Njen glas je bil raskav kot lubje starega hrasta.
»Nisem se zares izgubila; poznam vsak kamen in vsako korenino, ampak tistega dne se mi je zdelo, da se pot ovija sama vase, da drsi izpod mojih nog. Vedela sem, kje sem, ampak pot domov se je čudno vlekla in vlekla. Med drevesi se je nabirala modrozelena meglica in sonce se je že skrilo pod krošnje. Spustila se je tiste vrste tišina, ki prekrije gozd le v kratkih trenutkih med dnevom in nočjo, ko ni ne svetlo ne temno, ne to ne ono.
Ustavila sem se in se ozrla. Ko sem tako stala, priraščena v tla, vse bolj del gozdne tkanine, sem jo zagledala. Bila je prav tista čarovnica iz stoletja starih vaških zgodb. Le njen obraz je bil drugačen. Ni več nosila čudovite maske, o kateri so vsi pripovedovali. Sedela je na veji stare tise, povsem negibna, in strmela v praznino med prostorom in časom. Ni me opazila. Žalost, ki je vela iz nje, se je širila skozi gozd in s hladom trgala rumene liste z vej. Čez usta se ji je vlekla velika, grda brazgotina, od lica do lica. Bila je zaraščena, kot se zaraste drevesna skorja, kadar deček z nožem vanjo ureže začetnici. Lubje se na takem mestu nikoli več ne sklene. Odebeli se in otrdi, vendar le toliko, da zapre rano.«
Šele zdaj me je zares pogledala. Shladilo se je in tudi zajčki v košari so se umirili. Njen pogled je tipal po meni kot vitice divje trte, ki iščejo oporo; kot bi preverjala, ali bo njena pripoved pognala korenine ali pa jo bom izpulila kot plevel.
Pospremila me je do vrat v živi meji, si z ramen odvila kostanjevorjav plet in me zavila vanj. Opazila sem njegov zapleteni vzorec, z vejami, listi in vozličastimi cvetovi. V dolgih jesenskih večerih sem pozneje velikokrat s prsti sledila nitim in se čudila, kako se vzorec nikoli ne ponovi, kako se razrašča in prepleta kot zgodbe stare gospe Grilove. Še danes je mehek in ni izgubil svojega vonja po vlažnih gozdnih tleh.
»Ogrni se, mucka,« je rekla, »zima prihaja.«
MINLJIVOST FOTOGRAFSKEGA ODTISA
Ogenj pod pikčastim emajliranim loncem je nenadoma ugasnil. Mojca je obrnila gumb v prazno – še enkrat in še enkrat. Hotela je prisiliti iskro, da bi znova prižgala plamen, star plinski štedilnik pa se ni zmenil zanjo. Med prasketanjem se ji je v nos zarezal oster vonj po plinu. Obupala je in v košari na omarici slepo pobrskala za vžigalnikom. Gib je bil tako domač kot obledela poročna fotografija babice in dedka na nasprotni steni. Njuna podoba se ji je z leti zarisala za očmi kot v fotografski emulziji. Kadarkoli je kuhala, ju je imela pred seboj, čeprav jima je kazala hrbet: bleda lica, hladna nasmeška; kontrastno črne oči in obrvi. Zrla sta v večnost, rahlo prestrašena, sveže povezana s srebrnim obročkom, fiksirana na papir.
Z dlanjo je dvakrat potolkla po napi. Njene srebrne zapestnice so zamolklo zažvenketale in prostor je napolnilo znano mrmranje starega ventilatorja. V tej dotrajani kuhinji se je še Mojca počutila staro in oguljeno, ne glede na to, kako skrbno jo je čistila in vzdrževala. Nič več ne deluje, kot bi moralo. Pa saj ni čudno – že sedemnajst let so tukaj samo začasno, odkar se je rodila Ana in sta z Gorazdom začela načrtovati novo hišo dve ulici proč. Leseno hišo, za katero se je Gorazd tako veselil, da jo bo sam zgradil. S kakšnim veseljem sta potiskala voziček od ene vzorčne hiše do druge, si predstavljala svoje tri otroke v njih in prestavljala spalnice po tlorisu sem in tja. Nova hiša stoji že pet let, tako rekoč končana, onadva pa sta ostala pri enem otroku in v tej stari babičini hiši.
Približala je plamen kuhališču in pod loncem je znova zagorelo. Potemnelo srebrno žlico je pomočila v golaževo juho in jo prehitro nesla k ustom.
»Jebela cesta,« ji je ušlo, še preden je uspela besedi zajeziti z dlanjo. Nekaj še manjka. Več brinovih jagod? Tri suhe slive? Pri njih je vedno nekaj manjkalo … Še en otrok, ciprese okoli hiše, še en delovni vikend, da si bodo lahko privoščili kakovostne tlakovce na terasi.
Mojca je potežkala vžigalnik, vendar ga ni odložila v košarico. Segla je v zadnji žep kavbojk in izvlekla zmečkano škatlico cigaret. Gorazd bo očitno spet pozen in do njegovega prihoda se bo kuhinja že prezračila.
Skozi na pol zastrto kuhinjsko okno je pritiskala poznojunijska vročina, ampak v hiši je bilo prijetno hladno. Globoko je potegnila iz cigarete in se zazrla na vrt, ki je bujno zaraščen lezel v kuhinjo skozi sveže pomito okno. Kljub vsemu je imela rada ta vrt, to staro hišo. Po kuhinji so plesale sence listov ogromne stare češnje. Rožnih grmičkov pod njo že nekaj let ni obrezala. Segali so po deblu in vejah, kot da imajo edini pri hiši dovoljenje, da si dajo duška in se razcvetijo v vse smeri.
Kako bi si lahko dom ustvarila kje drugje? Dom zraste iz odnosa, kajne? V trdnem odnosu si lahko privoščiš izkoreniniti se in se odseliti kamorkoli, ker vse, kar ti je ljubo, v sopotniku nosiš s seboj. Ljubeč odnos je plodna zemlja, v kateri lahko na novem kraju poženeš korenine. Kako naj se izruva iz tega doma, ko pa ni več prepričana, da je med njima ostalo še kaj rodovitnega.
Sunkovito je zarinila cigaretni ogorek v kuhinjsko korito, ga zmočila pod curkom vode in vrgla v smeti. Ana je že pred pol ure iz sobe zaklicala, da prebere samo še eno poglavje in pride jest. Ugasnila je štedilnik in se lotila pomivanja posode.
Ko je bil pult brezhibno čist, ji je končno zmanjkalo izgovorov. Sama je sedla za skrbno pogrnjeno mizo: košarica s hrustljavo francosko bageto, prtički, ki jih je Gorazd pred leti prinesel s službenega potovanja po Toskani, in krožniki, ki jih je kupila v starinarnici v mestu. Del belega kompleta z modro črto – klasični jugoslovanski dizajn. Oglata, trpežna keramika, mehko zaobljeni robovi in nežna modra črta, ki se je vila okoli skodelic za kavo in robov krožnikov kot poročni prstan, kot podvezica pod belo obleko, kot svilen trak okoli kupa pisem. Spomnil jo je na nekaj lepega, čeprav ni prav dobro vedela, na kaj. Odrinila je možev pogrinjek in na njegovem mestu odprla časopis.
Dan po dnevu državnosti je bil časopis poln člankov o osamosvojitvi. Besedila je preskočila in se ustavila ob fotografijah. Med tanki in poveljniki, gnečo na Roški in bradači z roževinastimi očali v Cankarjevem domu je zagledala fotografijo mladega para.
Sedela sta na travi pod brezo, on v vojaški uniformi, z bujno grivo temnih las na temenu. Ona z golimi nogami v kratkih hlačah, skrita za poljubom. Nista se zmenila za fotografa. On je samozavestno položil komolce na kolena, v dlani je vrtel travno bilko. Ona je sedela na boku s spodvitimi nogami, obrnjena k njemu, z obema rokama se je naslanjala na njegovo ramo. To ni bil tisti strastni poljub obupa, ko ljubi odhaja na fronto. Bil je miren tolmun ljubezni, čeprav je okoli njiju razpadala država, možje so korakali z orožjem čez ramo, nad glavo so ropotala letala in iz zvočnikov so doneli alarmi. Nič od tega se ju ni dotaknilo – njun svet je bil varno spravljen v bližini med njima, v poljubu, ki je na pol zakrival njuna obraza.
Mojca je strmela v dvajset let staro fotografijo, nato pa počasi spustila žlico. Pogledala je po tihi dnevni sobi in zazdelo se ji je, da se strop spušča nanjo. V ušesih ji je zadonela trobenta. Sosed je vadil Tišino.
Ko se je Ana naslednjega jutra prebudila, je bila hiša tiha kot vedno. Mama je vstala prva in pripravila zajtrk, oče je pojedel pozneje in tudi že odšel. Tokrat je bila miza skrbno pogrnjena: tri vrste domače marmelade, maslo v keramični posodici z modrim robom, ki je še nikoli niso uporabili, dve vrsti sira, na lončku medu počena lesena žlica, ki so jo kupili na izletu v Ribnici. Anin pogrinjek je bil še nedotaknjen, očetov krožnik poln jajčnih luščin in ovitkov sira Zdenka, mamin pa že pospravljen. Ana je pojedla in pospravila še za očetom. Ko je odlagala krožnik na odcejalnik, je na okenski polici za njim zagledala iz časopisa izrezano fotografijo, pripeto na pismo. Prislonjeno je bilo na košaro za kruh in naslovljeno nanju z očetom.
»Dragi Gorazd. Ne morem se več pretvarjati, da lahko skupaj napolniva dom, kaj šele novo hišo. Nekoč si bil moj najboljši prijatelj, zdaj pa naju skupaj držijo le še te stare stene, ki bi jih morala že zdavnaj obnoviti, pa sva ves čas vlagala v novo, prazno hišo. Sprašujem se, ali sta tadva še skupaj ali pa nas prej ali slej vse čaka isti konec.
Draga Ana. Moram si vzeti nekaj dni zase. Kmalu te pokličem, prav? Poljub, mama.«
Ana je strmela v pismo. Prej tako obetavna počitniška tišina se je zgostila v nekaj, česar še ni poznala. Prepoznala je fotografijo. Prejšnji dan, ko je iz nabiralnika vzela časopis in ga na hitro prelistala, ji je prav ta padla v oči. Ob njej je pomislila, da si želi točno tak odnos, ali pa je raje sama.
Skrbno je zložila pismo in fotografijo in ju pustila na mizi. Očitno je bilo, da ju oče še ni opazil. Počasi se je odpravila v zgornje nadstropje. Saj nista imela tako slabega zakona. Na videz sta bila čisto običajen par. No ja, nista bila ravno ljubeča drug z drugim, ampak kdo pa je pri teh letih. Mama je hodila v gledališče in oče na golf. Imela sta skupne prijatelje in tudi, kadar je bila Ana zdoma, sta si vedno našla družbo.
Na podestu se je ustavila in namesto levih odprla desna vrata. Spalnica je bila skrbno pospravljena, razen postelje na očetovi strani. Odprla je mamino omaro in opazila, da je res vzela nekaj najnujnejših oblačil. Prazni obešalniki so se zibali med oblekami in jopicami. V grlu je začutila cmok. Rada bi zarila obraz v mamino blazino in se pokrila z odejo. Rada bi vdihnila njen vonj – vonj po mami, po bližini, po ljubezni, po vsem, kar je trajno in neminljivo. Z rokavom si je hitro obrisala oči in sedla na skrinjo ob vznožju postelje. V njej je mama hranila svoje zaklade. Nikoli ji ni dovolila, da bi sama brskala po njej. Večkrat ji je kaj pokazala, ampak vedno je sama izbirala, kaj bo izvlekla iz nje.
Ana je sedla na tla, odprla skrinjo in začela naključno vleči iz nje. Razglednica z očetovega službenega potovanja v Firence: »Dragi moji, pošiljam lepe pozdrave iz Firenc. Nekoč bomo skupaj obiskali San Giminiano.« Nikoli ga niso, čeprav so si velikokrat obljubljali. Prišli so le do Lošinja. Z mamo sta na morju običajno brali, oče je delal na računalniku.
Nekega popoldneva se je vrnil iz trgovine, ki je bila hkrati bife in kjer se je običajno skrival pred dnevno vročino.
»Danes vaju peljem ven! Mojca, obleci tisto rdečo obleko. Imaš s seboj tisto šminko, ki sem ti jo lani kupil za rojstni dan?«
Ana je vedela, da mama raje nosi kratke hlače in da ne mara vpadljive šminke, ampak rekla ni nič, ker je videla, da se mama tiho smehlja. Oče jo je med sprehodom prijel za roko in ves čas klepetal. Naročil jima je girice za večerjo in ju povabil na sladoled. Mama je tiho plula ob njem kot jadrnica, ki pusti, da jo vodi veter.
Na poti nazaj pa je očetu zmanjkalo sape. Utihnil je in si prižgal cigareto. Sonce je zašlo za njihovimi hrbti, ampak nihče se ni obrnil in užival v razgledu. Tiho so stopali v naraščajoči temi, dokler ni oče s podplatom ugasnil še cigarete.
»Danes spet ne bo nič, kaj? Da ne boš potem rekla, da se nisem potrudil.«
Ana je vstala, odgrnila zavese, da je spalnica zasijala v jutranji svetlobi, in spet sedla ob skrinjo. Odprla je eno od voščilnic in prebrala: »Vse najboljše, draga mami. Gorazd in Ana.«
Te voščilnice ni prepoznala – običajno jih je mami sama risala, ta pa je bila očitno ena tistih, ki se kupijo na pošti. Zakaj jo je mama shranila? Nič posebnega ni bila. Videti je bilo, da je oče na hitro podpisal še Ano. Nekaj v tonu voščila jo je spomnilo na čas, ko je z njimi še živela babica, očetova mama. Drobna, srebrna gospa, ki se večinoma ni več zavedala, s kom sedi za mizo, a je to dobro skrivala. Vedno je sedela zravnano, kot bi vsak dan večerjala v hotelu Slon, in samo narahlo odpirala usta, ko je srebala juho.
»Mama, daj mi skledo s solato, prosim,« je oče iztegnil roko.
Ana je vedela, da je rekel mami, ne babici, mama pa je trmasto zrla v svoj krožnik.
»Mami, oče želi solato,« je posegla v tišino.
Mama je pogledala mimo očeta, kot da ga ni pri mizi.
»Res? Sem mislila, da je rekel babici.«
Ana je zavzdihnila in na lesenih tleh spalnice prekrižala noge po turško. Nikoli ni slišala, da bi se prepirala. Sicer pa si mame sploh ni mogla zamisliti, kako se s kom prepira. Nikoli ni povzdignila glasu, tudi nanjo ne. Če je kdaj kaj hudega ušpičila, je mama počepnila prednjo, jo prijela za komolce in pogledala naravnost v oči ter mirno in odločno rekla, da se to ne počne. Ano je mamin pogled streznil veliko bolj kot očetovo kričanje. Dokler je oče vpil po hiši, je vedela, da je vse v redu. Takšen je bil. Glasen. Zaskrbelo jo je, kadar je mama utihnila.
S kupa v skrinji je izvlekla star, zbledel račun iz trgovine. Na hrbtno stran je oče na hitro načečkal: »Danes bom pozen. Poljub, Gorazd.« Poljub, Gorazd. Ta račun je moral biti kar nekaj let star. Kdaj ju je nazadnje videla v poljubu?
V mislih ju je zagledala na vrtu, praznovali so mamin rojstni dan. Potonike so že odcvetele, jasmin pa je sladko dišal v toplem večeru. Mama je z lampijončki okrasila nizke veje češnje, zapičila bakle okoli terase, po zelenici pa razpostavila stole in ležalnike. Ana ji je pomagala speči pecivo in okrasiti torto.
Oče je skoraj zamudil. Prihupal je okoli ovinka, ko so prvi gostje že klepetali s kozarcem limonovega sorbeta v roki. Takoj je prevzel pobudo: glasno se je smejal, točil pijačo, pripovedoval šale in objemal mamo okoli pasu. Ana se je mame najraje spominjala prav takšne – v očetovem objemu, z večernim soncem na licih in s srebrnimi uhani v obliki srca v ušesih, ki jih nikoli ni snela. Ne, ni res, je pomislila – zadnja leta je redko nosila uhane, pa še to večinoma lesene in le, kadar je šla v gledališče.
Tistega večera je imel oče glasen govor. Pripovedoval je o njunih skupnih petnajstih letih, o tem, kako sta se srečala, ko je mama pri njem naročila ročno izdelano nočno omarico, in kako se mu je med njunim prvim plesom smejala, da je lesen, njemu, mizarju, pa se je to zdel najlepši kompliment. Pa kako ga je mirno čakala, ko je med osamosvojitveno vojno služil vojaški rok. Vedel je, da je prava, ker mu je ob slovesu, ko se je tik pred razglasitvijo samostojnosti vračal v vojašnico, povsem mirno rekla, da se vidita kmalu, kot da časopisi ne bi bili polni grozeče vojne.
Potem jo je pred vsemi poljubil za rojstni dan in prižgal televizijo. Bil je finale Lige prvakov. Nekateri so se mu pridružili v dnevni sobi, drugi so se na vrtu glasno pogovarjali, peli in se smejali. Ana je bila edini otrok. Iz viseče mreže, obešene pod češnjo, je imela krasen razgled, v njej pa je bila tudi dovolj dobro skrita, da je nihče ni podil spat. S pogledom je sledila mami, ki je prižigala svečke, krožila med gosti, rekla besedo ali dve, prinašala hrano in pijačo ter odnašala polne pepelnike. Če je prej nosila sonce na licih, je to zdaj v njej povsem zašlo. Ko se je stemnilo, je mama stopila v zavetje gostega jasminovega grma, si prižgala cigareto in počasi snela najprej en srebrn uhan, nato pa še drugega.
Ana se je presedla na levi bok in segla globlje v skrinjo. Drobne spominke je odlagala na stran, iskala je samo še očetova sporočila. Na vrhu jih je bilo manj, proti dnu vse več. Našla je sveženj belih pisem, zvezan z modrim trakom. Povratni naslov na kuvertah se je glasil Vojašnica Moste - Polje. Ni se ji zdelo, da posega v njuno zasebnost. Pravico ima vedeti, kdo sta bila njena starša in zakaj je mama odšla.
Brala je očetova skrbno izpisana pisma na grobem papirju. Njegova drobna pisava se je vila čez stran kot sledovi lesnih črvov pod lubjem, ki na videz naključno in brez smisla vrtajo dom pod površino. Njihove krivulje se križajo in ovijajo vase, se prepletajo in za zmeraj puščajo sled v lesu, tudi ko drevo že davno pade. Brala je mamine osnutke pisem – prečrtane vrstice, drobne risbe ob robovih. Ne, v teh pismih ni bilo mame in očeta, kot ju je poznala. V njih sta bila neznano dekle in fant na fotografiji. Besede so napolnile prostor med njima in zdelo se ji je, da zdaj ve, zakaj sta bila tako mirno prepričana o svoji dvojini, vedela je, kaj vse sta si s tistim črno-belim poljubom sporočila.
Skrbno je zvezala pisma z modrim trakom in jih odložila na kup ob skrinji. Od dolgega sedenja na trdem parketu so jo boleli kolki, levo stopalo, ki ga je spodvila podse, ji je zaspalo in zdaj so jo pikali mravljinci, ko se ji je kri vračala v tkivo. Močno ga je podrgnila in zakrožila z njim, nato pa se znova sklonila čez rob skrinje. Na dnu je ležala večja kuverta iz temnorumenega papirja z žigom Foto studia Stanko iz Ljubljane. Iz nje je potegnila bleščečo povečavo prav tiste fotografije, ki jo je imela že vse jutro pred očmi. Roke so se ji tresle, ko jo je obrnila in prebrala posvetilo:
Mojci in Gorazdu v spomin – med vsemi ljubeznimi, ki sem jih ujel v objektiv, bo vajina zagotovo trajala večno.
SAMO KAČA PREPOZNA KAČO
Z rdečimi, sršeče štrenastimi lasmi je bila podoba divje ženske. Izvila se je iz žgoče beline poletnega dne in stopila pod slamnato streho v senco, popolnoma nedotaknjena od svetlobe, ki je ubijala vse barve v eno. S seboj je nosila kačo.
Svetloba je v njeni prisotnosti zbledela v osramočeno iluzijo, v nekaj nedoločenega med delcem in valovanjem. Tako je bilo, odkar je izgubila desno oko, za kar ji je bilo prav malo mar. Eno samo oko vidi svet, kot ga želi videti, osvobojeno je iskanja fokusa v paru. Ostal ji je pogled, oster in edinstven, s katerim je sekala, streljala in izžigala rane kjerkoli se ji je zdelo, da se ranljivost kaže svetu preveč nedostojno razgaljeno.
Iz varnega objema za mizo v senci jo je opazovalo dekle. Z eno roko si je zasanjano podpirala brado, drugo je odsotno zakopala v fantove goste lase. Všeč ji je bila teža njegove glave v naročju – kot bi se celotno vesolje spustilo v njen objem. In prostora je bilo na pretek: njeni široki boki so oblikovali tolmun, marmorni kropilnik, in težnost v njem ga je vlekla, ga vrtoglavo sukala proti eni sami točki.
Opazovala je suho vejo v ženskinih rokah, od vročine zvito in razpočeno na enem koncu. Samo kača prepozna kačo med množico, med dračjem pod borovci.
Ženska je k sedla k mizi, vzela droben, ošiljen čopič in ga pomočila v oranžno. Nato v rumeno, modro, rdečo, v vse barve življenja, čiste in močne. Pod njenimi rokami je veja začela dobivati prepoznavno podobo: okoli nevidnega plena zvit trup; grča, kjer bi pričakoval oči; zijajoča usta. Samo jezik je manjkal. Tega bo dodala sama.
»Kako ti je že ime?« je vprašala čez mizo, ne da bi dvignila pogled. Enakomerno in počasi je nanašala barve in vdihovala življenje svojemu orožju.
»Josephine,« je odgovoril droben glas in zamaknjeno opazoval čarovnijo pred seboj.
»Josipine, Jacqueline,... kot Jacky O.,« je ponavljala ženska in ob vsakem imenu dodala novo lusko na hrbet svoje kače.
Še nekaj potegov s čopičem in osnovne barve se bodo zlile v eno, rodile gibanje, odblesknile žgočo svetlobo z gladke površine in zasikale:
»Jacky O., kaj? Morda ... težko je opaziti pod vsem tem špehom,« je pošepnila v najbližje uho, čeprav je vedela, da jo dekle sliši in razume njen jezik.
ŽELVIN OKLEP
»Pozabil sem kupiti kavo.« Za trenutek postoji med vrati, preden se opogumi in stopi v tiho sobo. Na kavno mizico postavi vazo s svežimi pelargonijami in previdno stopi čez košaro preje za pletenje, da ne zdrami mačke na kavču, ki se stiska ob bok njegove žene in se ne zmeni zanj. »Takoj zjutraj jo grem iskat, prav?«
Žena ne odgovori, ampak njena kvačka je glasnejša od besed: zabada jo v petlje predhodne vrstice in vleče prejo skozi zanko, vztrajno in neomajno. Zdi se mu, da lahko sliši mrmranje ogromnega industrijskega pletilnega stroja, ki se nikoli ne ustavi, noč in dan bruha nogavice in kape in rokavice, ki jih nihče ne nosi – nihče razen njega. Zvok dokumentarca na National Geographicu napolni sobo:
»Oklep kopenske želve je sestavljen iz kosti in je del njene hrbtenice. Želva svojega oklepa torej ne more kar tako zapustiti in si poiskati drugega.« Nihče od njiju ni opazil, kdaj se je stemnilo, in nihče ni zaprl polken. S pogledom se zateče k njej, vendar ona ne gleda ne dokumentarca, ne v svoje roke. Kvačkati zna že na slepo.
Mož stisne dlani skupaj in jih potisne med kolena. Sedi povsem negibno. Šiv na njegovih žametnih hlačah pritiska ob njegove stare členke. Otečeni so od artritisa, a je hvaležen za bolečino na površini kože, saj preglasi tisto globoko v členkih. V hrbet se mu zarivajo vozli na stari kvačkani odeji, ki prekriva kavč. Tudi to ga pomirja. Tu je njegovo mesto – vedno na njeni desni, vedno blizu, ampak nikoli povsem ob njej. Njeni komolci pri kvačkanju potrebujejo prostor.
»Želvin oklep je njen ščit pred okužbo in plenilci. Resna poškodba oklepa lahko želvo stane življenja.« Njeni beli lasje so skrbno počesani in speti s tremi glavnički – eden na temenu in po eden nad vsakim ušesom. Njene dlani se starajo veliko nežneje kot njegove. Prihranjene so ji tegobe artritisa in še vedno ima čudovite, biserne nohte. Ne glede na to, koliko gospodinjskega dela si naloži, niso nikoli okrušeni ali obgrizeni. Samo dvakrat je videl, da je nanje nanesla lak – enkrat za poroko in enkrat za pogreb. Škrlatno rdeči so žareli na črnem ozadju njenega dolgega plašča. Dlani je stiskala skupaj, kot on zdaj svoje, in prepletala prste; vendar ne z njegovimi. Ne takrat in nikoli več pozneje.
»Želiš skodelico čaja?« ji ponudi.
Njena kvačka poskakuje kot gorski potok, v ustaljenem ritmu, hitro in natančno. Kot bi predla njuna bela mačka. Ne spomni se, kako je sploh prišla k njima. Pravzaprav se niti ne zdi, da je zares njuna – spada bolj k hiši kot k družini. Vedno tukaj, vedno zadržana in tiha. Včasih se stisne k njima na kavču, tako kot zdaj, a se nikoli ne pocrklja. Dovoli jima, da jo hranita in včasih se ustavi le toliko, da jo lahko on s svojo grčavo roko poboža po hrbtu, nato pa se hitro umakne, kot bi želela reči: dovolj je bilo, pusti me jesti.
»Kopenske želve so samotarke,« reče David Attenborough, »in so povsem zadovoljne v svoji družbi. Večinoma so krotke in sramežljive. Crkljanje in nošenje po rokah je domači želvi zelo neprijetno in od stresa lahko zboli.«
Še zmeraj sedi povsem negibno. Počuti se kot bi prirasel na to mesto, ta kavč, v to sobo. Sprašuje se, kako dolgo lahko ostane takole pri miru. Mirovanje ga pomirja. Spominja ga na igro, ki se jo je rad igral kot otrok: mama je včasih stopila mimo njega in se skoraj spotaknila obenj, ko ga je zadnji hip zagledala ob sebi. Premakniti prvo mišico je bil vedno največji užitek. Odlagal ga je dokler je le lahko, se stapljal s sobo in se vse bolj intenzivno zavedal prostora okrog sebe. Tisti trenutek, ko je premaknil prvo mišico, pa se je urok razblinil in znašel se je spet v tem svetu – tem navadnem svetu, kjer se trudiš premikati, rineš naprej, a ne prilezeš nikamor.
Vonj pelargonij v sobi ga nežno zaziba v tisto pomlad, ko sta svoje prve počitnice po poroki preživela na deželi. Bilo je leta 1947, vojna se je nedavno končala in ves svet je bil videti nov in poln neskončnih možnosti. Najela sta leseno kočo na koncu vasi, kjer je bilo nekoč znano smučarsko središče. Ob njunem obisku je bilo že uničeno, oropano in zapuščeno. Ostalo je le nekaj kmetij na obrobju, kjer so kmetje še lahko pasli svojo živino na travnatih pobočjih, na katera se niso več zgrinjale množice z avtobusov ali tankov, ki bi prišle uživat ali uničevat. Običajno se je zbudil že ob zori (ponoči se je vojna zdela še preblizu) in jima pripravil skodelico sveže kave. To je bilo njuno malo razkošje. Nista imela veliko denarja, zato sta si tisto prvo jutranjo skodelico vedno delila. Sedela sta na postelji, zavita med odeje, izmenično srkala in se nasmihala drug drugemu. Igrala sta se tisto otroško igro, pri kateri prvi, ki umakne pogled, izgubi. V njuni različici pa sta se ves čas smehljala – cilj je bil odložiti poljub, dokler skodelica ni bila prazna. Počasi sta srkala kavo, včasih s tako drobnimi požirki, da so se njune ustnice komaj dotaknile vroče tekočine, in si želela, da bi trajala večno.
Klobka gozdno zelene volne se zakotali z ženinega naročja na tla in težka tišina v sobi nenadoma izbruhne: mačka se požene za njo, jo zagrabi s krempljem in potegne. Žena jo poskuša rešiti in potegne za nit, a mačka je hitrejša. Kvačka se z žvenketom zakotali po tleh in skrbno spleten vzorec se začne parati, petlje tečejo nazaj, kot vrstice besedila, ki se briše pred njunimi očmi in izginja v neizrečeno.
* * *
»Jutro,« reče naslednjega dne, ko pritava v kuhinjo, še vedno na pol slep od spanca. Njegova žena stoji pri kuhinjskem pultu, odpre staro kovinsko posodo s črnim čajem, vzame skodelico iz omarice in vanjo strese dve kocki sladkorja iz okrušene posodice, ki je zdaj dovolj dobra le še za domačo sladkornico in stoji skrita na zadnjem delu police, za lepšimi kosi porcelana. Njeni gibi so hitri in natančni, čeprav sploh ne gleda, kaj počne, samo tiho strmi skozi okno.
»Zelo čudne sanje sem imel; o nama,« začne previdno, ko opazi njen molk. »Bila sva želva, skupaj eno bitje. Imela sva trden oklep – to si bila ti, jaz pa sem se hotel pretegniti, vendar je bilo v njem premalo prostora in nisem našel odprtin.« Sede za mizo in položi eno boso nogo na drugo. Tla so še vedno mrzla.
»Tvoji copati so v mali sobi,« reče žena. »Levega je treba zakrpati. Pozneje ga bom nesla k čevljarju.« Še vedno se ni obrnila k njemu, ampak čaj je skoraj pripravljen. »Želiš malo čaja?«
»Notri je bilo toplo … čeprav nekoliko tesno. Ampak počutil sem se varnega.« Lasje se mu redčijo na temenu; njegova pižama je že davno izgubila čvrstost svežega perila, barva je obledela.
Žena začne pomivati posodo, ki je ostala v koritu od prejšnjega večera. Omaka je trda in zasušena. Kako za boga se lahko tako pritrdi na gladko površino? Česa se oprime? Divje jo drgne z gobico, a brez uspeha.
»Potem mi je uspelo potisniti ven eno nogo, nato pa še drugo. Glava je še vedno tičala notri, ampak to me ni skrbelo – če se kam zaletiva, imava oklep za zaščito. Začel sem se plaziti, ampak nikamor nisem prilezel. Bila sva tako težka …« Njegove noge so že povsem blede od mraza, on pa samo zamenja stopali, tako da zdaj levo počiva na desnem.
V sobi je tišina. Tega jutra ni prižgala radia. Sliši se samo, kako z nohtom na palcu drgne krožnik. Roka jo že boli, ampak ostal je le še ta madež, si reče. Samo še tale in konec.
Bolečina preseka njen prst vse do komolca. Posušen kos špageta se je odlomil kot trska in se ji zarinil pod noht. Vidi ga – drobno črto pod prozorno površino. Kri ne teče, ampak v prstu ji že kljuva. Ne bo ga mogla sama izvleči, niti s pinceto. Cel noht bo moral stran. Od misli na zdravnika, ki ji vleče noht s prsta, se ji zvrti. Morda pa je bila misel na surovo, rdeče in razgaljeno tkivo tista, zaradi katere se je nenadoma obrnila k možu po pomoč.
Ampak za mizo je sedel starec, z narobe zapetimi gumbi na pižami, tako da je tisti na prsih ostal brez para, s posušenimi ostanki sline v levem kotičku ust in sivim strniščem na bradi, ki je le dvignil pogled in vprašal: »Je še kaj kave?«
