Jesen je pozlatila gozd, rdeče in rjavo obarvala nekatere grmovnice in tako napovedala skorajšnji prihod zime. To je resno opozorilo za vsako božje bitje, a ptice so vedno najbolj vznemirjene ... Vrvež z zmedenim glasovanjem označuje zaključno srečanje ptičje družine v naročju največje jase bukovega gozda.
– Glej, spet se moramo preseliti, žalostno ugotavlja voditeljica jate lastovk ...
– In kdo vas preganja od tu? jo zbada vrabec. – Samo strahopetci bežijo.
– Ha! Ha! Ha! se posmehujejo vrabci in druge ptice stalnice. – No, tudi tistega tam, ki ga moraš šele napraviti, boš razmetala ... Kaj boš potem? so se zdaj začele jeziti tudi druge ptice selivke.
– Kako zlahka sprejemate vsako neresnico in neumnost, se zlobno zasmeji lastovka – voditeljica, v obrambi časti svoje jate. – Mojo šalo ste vzeli dobesedno...
– Poglejte jo, kako išče izgovore! je neusmiljen vrabec in nadaljuje bolj umirjeno: Kako imamo me ptice – stalnice pogum počakati in preživeti vsako zimo ... tudi najhujšo ...
– Nehaj provocirati, ti ptičja kobilica! je ostrobeseden golob s pogledom usmerjenem proti vrabcu. Vsaka ptica ima svoje težave ...
– Tudi jaz sem jezna, ker odhajajo! se oglaša sraka. – Lažje jim je očistiti gnezdo, namesto da letijo v daljave, ki se jih bojijo ... No, tudi tam si bodo morali zgraditi gnezdo ...
– Tako si dolgočasna, sraka! Zakaj ne poslušate, kaj se govori, saj se ne selimo zaradi neurejenih gnezd!
Zdaj se vmeša še štorklja:
– Za nas štorklje pozimi ni žab ... za lastovke ni muh ... in tako naprej ...
– Če je tako, potem vso srečo! – je zakokodakal golob.
– Hvala, draga pernata družba! Zapiska lastovka – voditeljica in se dvigne v zrak. Med čakanjem na nastanek jate, ki je krožila nad jaso, je zavpila: – Lepo smo se imeli to poletje... Tukaj bomo spet, ko bo konec zime... Hvala! Hvala!… Srečno!
– Srečno! Srečno pot! je odmevalo po jasi in še naprej v gozd.
Morda so bili tukaj še drugi vzkliki, vendar ni bilo več mogoče razbrati niti ene besede. To je bilo zadnje tako številno ptičje glasovanje v tem letu...
