Čakam te, se veselim in bojim
tvojih besed, tvojih idej brez konca.
S pogledom počivam na tvojih črnih očeh
in pustim, da me gledajo in karajo,
me obožujejo, me pomilujejo.
Kadar s teboj sedim in te poslušam,
ne utegnem priklicati v spomin
niti odsanjati do konca
tvojega nemirnega duha.
Za prozornimi stekli
se bleščijo tvoje oči,
v hipu mi operejo dušo
in preberejo misli.
Na koncu, ko več ne vem kam
in kje sem pustila svoje besede,
mi v ušesih odzvanja tvoj smeh
za mene.
Tukaj sama,
z mislijo na tebe,
ki me brez konca tolažiš,
ki mi daješ novo upanje.
Vodiš me po poti,
za katero nikoli ve vem,
ali je prava.
Dušiš v meni občutek praznine.
Tvoje oči se mi nasmehnejo
in govorijo čaroben jezik tega poletja.
Tam nekje v daljavi ugasnejo luči,
mi misel na tebe polepša noč.
Utrujena obležim in odletim.
Rada imam sanje,
kadar sanjajo o tebi,
poslušam trenutke svojih misli,
ovite v tvojo podobo.
Kot me razumeš ti,
me ni še nihče nikdar.
S svojo mirnostjo prebujaš
v meni nekaj,
kar je že davno tega ugasnilo.
Ljubezen.
