Vlašićke grudi
podojila,
i sita
sive stijene
razmaknula;
u dolinu skočila.
K’o cvijet na dlanu
u plavetnilo
se stisnula.
ZVIJEZDA U PLAVOJ VODI
Slika
Starog grada
i jedna
sićušna zvijezda
nasred
crnog ogledala.
Drhtulji osamljena.
Drhtulji prestrašena.
JUTRO U PLAVOJ VODI
Zlaćane zrake
zagrlila
još omamljena
od sna.
Gle!
Otvara se
cvijet plavi
sa tamnoga dna.
MAJKINA SEĆIJA
Ispod pendžera,
od ćoška do ćoška,
sećija drvena.
Na njoj brdo
vezenih jastuka
i stara majka,
od pamtivjeka.
Na sećiji kahvu pije,
goste dočekuje
i, kroz pendžer, bdije
nad dunjom žutom,
k’o nad unukom.
A s prvim mrakom
petrolejku gasi
i na sećiju liježe;
dok se sokakom
mrmolj noći razliježe,
ona, sićušne oči
baščom neba prošeće,
pa polako u san tone,
a molitva,
kao eho s usana,
šapuće li, šapuće...
sećija ž (t.) - oblazinjena klop
KAKO E ŽIVJELA MAJKA
Živio je djeda život bekrije.
Volio sve što po adetu nije,
kockanje i birtije,
rakiju meku i ženu svaku;
a majka je stara, šutke,
priglavke mu skidala
i kao vodu iz ibrika,
krišom, suze sipala.
Djeda je vazda im’o u čakširama
po pola džepa šećerlama
za konja, dragog mu Zekana;
a majka je, tiho kao sjena,
crveno-bijele mrve brala
pa jedinku, k’o ptiče kljukala,
a sa gorkom kahvom je,
k’o pelin trpke, suze gutala.
Umro je djeda, još u snazi,
za njim Zekan, od žalosti.
Zalud su prosci kucali,
zalud su vrance nudili;
na majkinom basamaku
muške stope više ne bi,
a ni u pojati niti sijena, nit’ zobi.
Majka je stara godinama
samo postekiju prostirala
i sa tespihom u ruci je
u samotnu postelju lijegala.
IDILA
Pod sepetom suhe trave,
šamijom pokriveno lice,
žuri svoje nanulice
niz kamene sokake.
Nit’ vidi procvale ruže,
nit’ čuje žubor vodice,
nit’ joj mirišu dunje,
žute kao sunce.
Sićušno lice, ispod šamije,
samo tjera lepršave dimije,
a pod sepetom suhe trave
klepeću li, klepeću nanule.
SVILENI KLJUČ
Tražim riječi prave,
u šuštanju lišća,
valovanju trave,
za pjesme tanane.
Tražim riječi prave
u strunama harfe,
plaču gitare,
za pjesme ljubavne.
A kad hoću pjesmu majčinu,
sjednem na mehku mahovinu.
Kroz prozor neba mi ruka nevidna
u krilo spusti bogatstvo uspomena.
Pa otvaram biserne skrinje
da izmilujem riječi majčine.
Svileni ključ ostavit ću sinu,
da se ne izgube u vremenu.
A SAMO JEDNOG VOLIM
U pogledu
moga oca
- ravnica.
Nigdje ni brda,
ni kamena,
samo kafana
i prolaznih žena.
U moga oca
život - kao rijeka;
vali bistri,
struna harfe
i žubori
pjesma...
Oko mene puno očeva.
Pun je svijet
mojih očeva.
ZBOGOM
Sestri
Nije jednostavno reći »zbogom«,
osim kad izlaziš na vrata,
kroz koja ćeš se,
bez kucanja,
vratiti za pet minuta.
I nije važno
da li u tih pet minuta
stanu desetljeća.
Važna je sreća,
što i preko devet gora
i sedam jezera
vidiš,
da su ljubeća vrata otvorena
i da te čeka ruka,
koja će satima, čežnjivo,
željni obraz milovati.
Ne plači!
U toj riječi,
što u ovom trenutku
kao dovršenost zvuči,
vječnost
baš ništa ne znači.
CVET NA DLANI
Vlašićke prsi
podojila
in sita
sivo skalovje
razmaknila;
v dolino planila.
Kakor cvet na dlani
v modrino
se je stisnila
ZVEZDA V PLAVI VODI
Slika
Starega gradu
in neka
drobcena zvezda
sredi
črnega ogledala.
Drhti osamljena.
Drhti prestrašena.
JUTRO V PLAVI VODI
Zlate žarke
je objela
še omamljena
od sna.
Glej!
Odpira se
cvet plavi
iz temnih tal.
SEĆIJA STARE MAME
Pod okonom,
iz kota v kot,
sećija* lesena.
Na njej bregovi
vezenih blazin
in stara mama,
odkar pomnim.
Na sećiji kavo pije,
goste pričakuje
in skozi okno varuje
žolto kutino,
kakor vnuka prisrčno.
In v prvem mraku
petrolejko ugasne
in na sećijo se uleže,
dokler se v dalji
šelest noči razlega,
ona, svoje drobcene oči
po nebesnem vrtu sprehaja
in se pomalo v sen potaplja,
a molitev ji, kot odmev,
z ustnic šepeta, šepeta...
sećija ž (t.) - oblazinjena klop
KAKO JE ŽIVELA STARA MAMA
Živel je stari ata
življenje razuzdanca.
Rad imel je kockarje, sleparje,
žganje in lahkih žena hihitanje,
a stara mama molče mu
nogavice z nog je slačila
in kot vodo iz bakrene posode
naskrivaj solze je točila.
Stari ata je vedno v žepu
širokih hlač sladkorčke nosil,
za ljubega mu konja, Zekana,
a stara mama je, tiho kot senca,
rdeče-bele drobtine pobirala
pa edino hčer kot ptiča pitala,
a z grenko kavo je
pelin-solze goltala.
Umrl je stari ata. Še ves mlad.
Potem še Zekan, žalostan.
Zaman so snubci trkali,
zaman so konje ponujali;
nikdar več moških korakov bilo ni
na maminih stopnicah, lesenih,
nikdar več v staji konj rezgetavih.
Stara mama je še dolga leta
le molitve ljubkovala
in v posteljo samotno
z rožnim vencem v roki legala.
IDILA
Pod košem uvenele trave,
v tenko ruto ovito lice,
urno podi svoje coklice
čez kamnite stezice.
Ne vidi razcvetele rože,
ne sliši žubor vodice,
ne dišijo ji kutine,
žolte kot sončece.
Z ruto ovito drobceno lice,
le preganja široke hlačnice,
a pod košem uvenele trave
copotajo, copotajo coklice.
SVILENI KLJUČ
V šelestenju listja,
valovanju trav
iščem besede prave
za pesmi tenkočutne.
Iščem besede prave
v strunah harfe,
v hlipu kitare
za pesmi ljubezenske.
A ko se mi zahoče pesmi majčine,
sedem na mehke mahovine.
Skozi okno neba, mi roka nevidna
v naročje spušča bogastvo spominov.
Pa odpiram biserne skrinje,
da izljubim besede majčine.
Svileni ključ bom dala sinu,
da bi nikdar ne sprhnele, le cvetele.
A LE ENEGA LJUBIM
Pogled
očeta mojega
- ravnina.
Nikjer ne hriba,
kamna ni,
so le gostilne
in žene radodarne.
Življenje očeta mojega
- kot reka;
valovi bistri,
strune harfe,
pesmi
žuborenje...
Okoli mene - množica očetov.
Poln je svet
mojih očetov.
ZBOGOM
Sestri
Ni lahko reči »zbogom«,
le če odhajaš skozi vrata,
na katera se boš
brez trkanja
vrnil čez pet minut.
In ni važno
če so v tistih petih minutah
cela desetletja.
Važna je sreča,
ker lahko čez devet gora
in sedem voda
spoznaš,
da so ljubeča vrata odprta
in da te čaka roka,
ki bo hrepeneče božala
zaželen ji obraz.
Ne joči!
V tej besedi,
ki sedaj,
kot končnost zveni,
večnost
prav nič ne pomeni.
