Siva cesta.
Kapuca me varuje pred redkimi dežnimi kapljami.
Palec poln pričakovanja.
Ob meni ljubljeno bitje.
»Imava .se eno uro in pol,« ravim.
Neizpolnjivo me bega,
bega, da prosim Boga, naj pomaga.
Ujamem se, kako govorim le pojmu.
Bog?!
Nad cerkvico light-show pramenov sonca,
zahod je še daleč, vasica na griču, vagoni, oljka.
Misli, misli, misli.
Vrnem pogled k luknji na nebu,
kjer skozi oblake dol k nam vstopa drug svet,
in prosim ga, da vslopi v moje srce ...
v moj palec.
Veder nasmeh v daljavi.
Zavira, zavira.,
Spet me je presenetil Njegov stil,
vedno zanesljiv, tako prepričljiv!
... še 10 km do Rijeke ...
NE VEM, KAKO TI JE IME
Vidim rjavo hrapavo, košato zeleno,
črne košarice, grbine na tleh,
rumene iglice, zelene iglice,
ne vem, kako ji je ime.
Vidim rjavo gladko, z vijoličastimi lisami,
štirimi rogovi na glavi, plahutajočo nogo,
lebdi in liže dno, stoji in liže dno,
ne vem, kako mu je ime.
Vidim sivo dlakavo, košato in nizko,
belih cvetkov, ne vidi se jih skoraj,
na vse strani štrli, na vse strani ob cesli,
ne vem, kako je temu ime.
Vidim belo-črno, zgoraj lasato, spodaj boso,
na dveh stoji, z dvema pa krili,
pri vrhu dve iskri, pri vrhu dve bleščici,
na vem, kako ti je ime
