1. januar 2001 – IV. letnik
Priteci mi v naročje, položi mi orglice v usta in me pobarvaj.
Tuji lasje na majici kot odpadlo listje, kot ostanek ljubljenja s tujcem.
Dva laboda iz železa, s prepletenima vratovoma,
povezana v večnost,
skupaj,
kamor ju postaviš.
Ribe bi bile lepe, če bi imele črne obrvi.
Čeprav imam zašivano uro, je moj čas cel.
V nekaj potezah te narišem celega, tako si ubog.
praviloma je treba najprej poskrbeti za snobe posebnega kova.
V njih se vidi slepo jezero in iz prepovedanega zraste kostanj.
Divjad mora jesti.
meja je zabrisana, molčečnost je prerasla v kruljenje volkov. Dolgodlaki žro skrivnosti in črne škatlice so pometane v morje.
Ne premičen pogled pa izda drobec minulega.
A meja ni!
zarečeni sloni so s koruzo in rogljički odšli po polnozrnat kruh.
Omastili so si kremplje, stopala, pedale in jezik. Pohlastali so ga z rilci s pomočjo rok.
Pedantno so se združili v četo in dogovarjajo se za demonstracije obvestil. –
