Brez slonila tvojega obraza
sem le srečna.
Z glasom tvojega sela
je že tako čist dan
brez vsake praske na lesu obstoja.
Potem pa priplavaš iz Ustvarjenja,
Morski Bog, zajemalec živlenja.
Modrina med nama izginja.
Le še osnutek pogleda okoli sebe,
osnutek daljave med nama
in že si ob meni.
Sedela sva nad morjem,
smeljaje opazujoča,
kako se igrajo raki in ribe,
kako galebi
skrivnostno preletavajo neke razdalje
in se vračajo (NA ZAČETEK NOVEGA LETA,
NOVE RAZDALJE).
Poslušala sva klepetanje vode in vetra,
ne meneč se
za najavljanje novega, (jutrišnjega) dne.
Lahko me prosiš,
naj te popeljem k staremu hrastu,
ki ga poraščajo zgodbe, bršljan in pajkove mreže.
Naučila te bom s svobodo ujeti tišine melodijo.
Pustila bom odprta vrata in molila zate.
Prosila sonce za prodorne žarke
in vetru...
vetru bom zaupala tvoje ime.
Bosa zaplešem, brez kril poletim,
ne potrebujem kresnic, le v srcu luč,
da zaiskim.
Malenkosti so prijateljice,
ki me ne bodo izdale.
Spremljajo me in z njimi,
nanje mi ostane spomin.
