A je še ta dan
zajet v mrežo
ogromnega meglenega
morja
v podnožju Gorjancev, Maconda.
Gledam iz vizure Karlovcev, Kamenja, Trške gore
gledam iz vizure
svetlečega se hriba
sedeč pred zidanico ob vinu
kakor v drugi deželi
obrobljeni z odmaknjeno
smrtnostjo
tančic.
ARIJA
Skoraj negibna.
Na slepo.
Igra po tvojih strunah.
Nad tvojim morjem valovi
še eno morje.
V zraku iz solz
INSULAE
Je prepredeno ozračje
z zlatimi pikami
otoške avre.
Je morje
zbrsteno
od rok
belega lotosa.
So nevidni hribi
vzdolž
morske Anapurne.
Je razžarjena
sled
ledenih višin
v razgretih izbah
Knososa.
MURANSKO STEKLO
S svojo notranjo
svetlobo
polagam vate
šopek kristalnega
diha.
GLADINA
Samo to je
prigrišče drgetajočih
senc
v enakonočnem feedbacku
vodnega
odseva.
KONDOR
Kot zračni Odisej
zapuščam
zdaj to
zdaj ono
deželo.
Nad zasutim
oceanom
pojem
z zavezanimi
usti.
S porezanimi
krili
široko in opojno
letim
čez
notranje robove
morja.
Moje daljave
na novo
razmeščajo
samo
palačo
vetrov.
OTOK
Oblikujem otok
skulpturo skalnato
z vročimi krili galebov,
s temnimi skritimi votlinami,
z osamelo oazo cedrov
in s nenehno željo
po neustavljivem
škržatovem petju.
Oblikujem otok
trdno zasidran
v strašni lupini morja,
izgubljen sredi
penečih, divjih valov
in nenehno gibek
v svoji zapozneli
borovi senci.
Oblikujem otok,
kot sled odhajajoče ladje,
razžarjene jedkanice,
v sobi, ki je sama
odprto, ranljivo morje,
ki trdo zaklepa,
tvoje razkošno
razprte dlani.
VULKAN
Zmeraj sem
rada
prisluhnila
klicu
temnega
kraterja.
Vedela sem,
da skrivnost
ognja
ni v njegovi
vroči ostrini.
Temveč v
prožnem
naletu
velikanskih
kontinentov
zraka.
