Janko Glazer (21. marec 19893, Ruše, 2. februar 1975, Ruše)
Leta 1905, na začetku šolskega leta, ko se je vpisal v prvi razred klasične gimnazije, se je pesnik Janko Glazer preselil iz Ruš v Maribor. Stanoval je v pritličju na Loški ulici 5 (hiša je bila v 2. sv. vojni porušena) pri železničarski vdovi skupaj z dvema drugima dijakoma do konca šolskega leta 1913, ko je maturiral in odšel študirat v Gradec (in potem na Dunaj).
Od oktobra leta 20 je nastopil službo suplenta na klasični gimnaziji v Mariboru in je stanoval pri daljnih sorodnikih v hiši na Slomškovem trgu (Stolni trg), kjer je danes dimnikarsko podjetje, v prvem nadstropju, v majhnem kabinetu, ki je bil premajhen, da bi v njem stanoval z družino. Prijavil se je na listo prosilcev za stanovanje. Do stanovanja mu je pravzaprav pomagala priti njegova pesniška zbirka Pohorske poti. Ivanka Lipold, poročena z dr. Franjem Lipoldom, županom mesta Maribora, je stanovala na nekdanji Ciril-Metodovi ulic 18. Lastnica stanovanj je bila Olga Balon, vdova, njena mati. Ker se je eno od stanovanj v drugem nadstropju sprostilo, je želela Lipoldova najti primernega stanovalca in je šla na stanovanjski urad. Med prošnjami za stanovanje je našla tudi Glazerjevo. Lipoldova ga je poznala, saj je kupila njegovo zbirko Pohorske poti, in uredila, da so mu dodelili stanovanje. Glazerja je obvestilo o tem pravzaprav presenetilo.
Tu je živel od 1. aprila 1921 do konca maja (30. ali 31.) 1941, ko se je umaknil na svoj dom v Ruše. Družina Glazerjevih je bila na seznamu nezaželenih Slovencev in že takoj po okupaciji so 8. aprila nastanili v največjo sobo njihovega stanovanja posadko štirih ljudi Umsiedlungsgruppe (Med njimi tudi Litvanec, ki se je hotel preseliti v Maribor, tako mu je bil všeč.). Glazerjeva žena in hčerka Alenka sta odšli že 6. aprila, brat pa je bil takrat še kot študent kemije v Ljubljani. Janko Glazer je skupaj z drugimi ravnatelji mestnih ustanov (Študijska knjižnica je bila med njimi) pred napadom Nemčije prisegel županu, da v primeru vojne ne bo zapuščal meja občine in je ostal v stanovanju sam. 22. aprila 1941 so ga odpustili iz službe ravnatelja Študijske knjižnice. Ključe iz njegovih rok je sprejel Pipo Peteln, ki ga je okupator namestil na položaj direktorja. Iz pisarne je smel vzeti le svojo aktovko, niti predalov v mizi ni smel več odpreti. Glazerjevi so sicer iskali možnost, da bi odšli v Ljubljano, a ker se to ni dalo, so konec maja prepeljali pohištvo, kolikor so ga smeli vzeti iz stanovanja, v Ruše. Po očeta so Nemci prišli v Ruše 27. junija, potem ko so družino že dvakrat iskali na mariborskem naslovu, in ga zaprli v meljsko vojašnico, po preostalo družino pa 4. julija in še istega dne so jih vse skupaj odpeljali s transportom v Srbijo (Arandželovac).
To je pričevanje Alenke Glazer, ki mi je o tem pripovedovala (in narekovala) po telefonu 20. septembra 2005 – v prisotnosti Toneta Dodleka. Njene besede sem zapisoval na računalnik, ona pa se je jezila, ker nisem v celoti sledil njenemu pripovedovanju. Ni želela, da to objavim, želela je, da to ostane v arhivu. Želela je tudi, da iz zapisa izbrišem ime Pipa (Josefa) Petelna, za katerega je menila, da ga zdaj slavijo. Na vprašanje, kako ga slavijo, je odgovorila, da se o njem piše in da (mlajši, v gradu) prodaja njegove slike. Ker so v času okupacije iz knjižnice odnesli več dragocenih knjig (v Gradec, kjer so ostale), se mi zdi omemba njegovega imena primerna, pa tudi objava tega drobnega spominskega zapisa.
Urednik
