Pokrajina raste iz rešetk niča,
v pusto deželo grem bosa.
Na zunaj zaspim,
ne zapletam se v tuje
dvogovore.
Nič ni narobe, nič,
ker je vse prav, vse.
Jaz se ne opredeljujem,
naj beseda počne, kar pač hoče:
tarna, golta, se prekucuje.
Metafore so pasé,
izpljuvane kot koščice gnilega sadja.
Zato prenašam prenesene pomene
nazaj na začetek.
To je vse, kar lahko naredim.
V pusti deželi
so kletvice ključne.
Tipam trebuh,
čeprav je izpraznjen.
Ne morem ostati
z razprto dlanjo.
Zato se zapiram
v prisilne jopiče.
Kaj potem, ko si končno živa
in brez skrbi?
Mar ni prepozno, da bi bedela?
ČRNO OGLEDALO
Namenoma so se izgubile,
mlade ženske, sive ženske.
V postanem zraku jutra
so odkrili njihov boljši jaz.
Zabeležile so poglede vseh,
ki so mislili, da jih poznajo.
Mlade ženske, sive ženske,
obujene iz življenja ničevosti.
V pepelu lanske žrtve
so ohranile
neizpolnjene sezname, prekinjene pogovore, udoben kavč.
Razcvetele so se v korono
mrtvih, a novoletnih
resolucij.
Mlade ženske, sive ženske.
But there will be consequences.
SPUST
Od tam, kjer prihajam
so matere zajemale iz testa
za Jezusov kruh
(z grenkimi zelišči).
Oče je bil samo eden.
Dan za dnem me je vlekel
iz materinega telesa,
v najinih očeh bleščice
in prebodene stiroporne kroglice.
Ob koncu poti
me je mati nizko nosila.
Pripravila me je na spust
skozi kanalizacijo človeštva.
V kolesju let, prej in pozneje
vandram med črički
in kupujem nadgradnje –
livel 3, 4, 5.
Spremljam novice
in prostovoljno premikam pragove.
Nič nas ne sme presenetiti.
Bolečina je skoraj veličastna
v otrplih novoletnih ognjemetih.
Od tam, kjer prihajam
se tudi druge matere in očetje
radostijo prvega snega.
Ravno dovolj,
da v blaženi nevednosti
upognejo zmagoslavni list
in ga pripravijo na spust.
LETA
Odkar pomnim, goltam tablete:
modre, bele, svetlo roza.
Tik tak, tik tak, tik tak.
Pozabljeno mesto začne goreti.
One drive.
Morda potrebujem brezčasje.
Nikoli se namreč nisem sprijaznila
s posledicami neugodne klime.
Kot v kakem ruskem romanu.
Locked away.
Vem, da sanjam.
Ko sanjam, vem.
Do sedaj sem živela tako,
da sem se odsanjala
v oblak.
Nekoč bom prešla
v sanjupitersko distopijo.
LA LLORONA, 1. DEL
Ob potoku sem jo videla,
zrcalila me je v kristalu
jutranje rose.
Držala je svoja mladiča,
njuni telesi
tesno spleteni
v češnjev cvet.
¡Ay mis hijos!
Srebrna reka joče v vetru
in umira,
požira njene krike.
Nema struga se vleče
kakor luna,
previdna in nezaupljiva.
¡Ay mis hijos!
Nocoj
se ovijem v belo
in jo počakam pod slapom.
Kako ljubim
to neskončno bolečino.
Kako sem v njej!
Mirna je in pristna,
sama v iskanju
izgubljenih fetusov.
¡Ay mis hijos!
Skozi meglo padam
nazaj,
vračam se v nedorečenost
svoje minljivosti,
krhke in trpke.
LA LLORONA, 2. DEL
brezskrbnost
umreti semenu
resničnost
neme beline
in tarnajoč odmev
vzporednih poti
ostani na tej poti
predaj se
vsako žalovanje
je zgodba
ki si jo izbereš
bodi nežna
amputiraj po korakih
izuči se v bolečino
govori z njo
jokajoča ženska
distopija preteklosti
prosi za pomoč
ne načrtuj sprememb
you cannot overcome
DOBRI ČASI, SLABI ČASI
»we had nothing before us« (Charles Dickens)
ne prenesemo več
teže misli
na stopnice
ki goltajo
pusto zemljo
wasteland zdaj se svet premika
z manjšim uporom
mažemo si roke
in ne priznamo krivde
postajamo votle
kot teleta
za zakol
ovenčamo se
neskončno lahke
v izdihan robec
mehurčka
ne polagamo si rok
na oltar
splavljenih začetkov
naslade
prosimo v modrino
štejemo zvezde
zakrnela trupla
prižigamo jim lučke
ne verjamemo v boga
in ko nas muči
maternično ustje
ležemo v postan
zamrznjen kotel
da bi postale
pol žive
obesi se za gležnje
samo praznina
te lahko potopi
v nikogaršnjem domu
slišim jo
kako vrešči
in vleče
polpretekle
polpozabljene
potomke
molijo molijo
za vodo
za zrak
ne prenesemo več
in ne priznamo krivde
ne polagamo si rok
ne verjamemo v boga
obesi se za gležnje
moli moli
označi se
ZAŽIGANJE POLNOČNIH UR
Ekstaza noči
ob kuhinjski mizi –
ženska s peresom.
Neme besede
v naribani praznini,
spazmični prevod.
Goriva, prosim!
In nežno prasketanje,
moonshine.
GHOSTED
Vsako jutro sede na kolo
in požene posmehljiv pok
luči.
Niza nove niti, trga stare vreče.
Menja svojo bit, preobleke,
sprašuje se, do kdaj bo lahko še
dvignila stopnice
pod kratkim stikom
fluorescentnih luči.
Zavije v park in se prilepi
na ljudi, ki samo živijo.
Malo manjka in vzame konec.
To se ji zdi zeleno in zabavno,
prezira jih.
Drseča veja smrti
diši po žganju: nalašč ji ne nameni pogleda.
Zadušeni dialogi, preklemano težko?
Včasih si v kožo vreže
vzorce neba
in se pretvarja,
da se hrani s pristno
iluzijo prihodnosti:
omedlevicami srčnih upov starih let.
Dokler jo absurdnost
lastnih zakonov
ne izravna
z grobišči preteklega desetletja.
Svetlobni seski novih galaksij
kategorično sesuvajo objeme
s posebnim užitkom svetih ritualov.
Vsak stik ujame njen korak.
Zadrži dih. Udari. Zacvili.
Izostrijo se oblike.
Zabrisana difuzija
zimske tišine.
DEAR ME, AT 20!
Kaj povemo v začetku:
za meso, za odgovore?
Za poglede tistega,
bežnega, brezčasnega,
ki nam bo grel srce?
Tuj spomin na prostitucijo.
Prišli so dostavljalci hrane.
Za vojake senc, za pohotne žene.
V sadovnjaku belih stolpov
z očmi otrok,
za katere nismo prosile.
Ne morem sedaj določiti konca.
Sivo, črno, temno modro?
Kako globoko me ljubiš? –
Globlje kot si predstavljaš.
Ne, niso vsi blagoslovljeni,
niso vsa semena v blagostanju.
Zakaj si spustil ta trenutek
nevzdržnosti,
zavržen v vedro mrtvih ribic,
ta pogled
instantne predanosti.
Leta vojn in namišljenih
obdobij miru
brez tebe.
Pride čas,
ko zapremo poglavja.
Tudi pretečen rok trajanja
ima morje.
A on je tu statist.
Ni več poti, ni več,
v silovito čistost skupnosti.
Dire Straits.
Samo ponaredki,
preklete replike sočasnosti
in nove tehnike
praznote.
Kot Alanis Morissette.
Rekel si, kot Alanis Morissette
mi iztržeš oči
iz vrveža nepoznane besede.
Eno življenje,
povratna vozovnica zvezd.
AVTOKARTA MOJEGA OBRAZA
(a found poem)
Ovenčana boginja!
Bilo je neizbežno:
vedno se je spominjala
usode neuslišanih ljubezni.
Še v somraku
se je rešila spominskih neviht
in našla truplo, pokrito z odejo.
Če pa res pomaga pri zmanjševanju
gubic okoli oči,
pusti to velik pečat na naši koži.
Zaradi tega lahko obraz zateče,
izsuši kožo.
Koža potrebuje dodatno nego.
Telo snežnih prsi,
zadušljivo telo
se je začelo bleščati.
Bila je luč.
Masaža obraza pomaga,
da izločite odvečno vodo.
Tisti, ki so jo preizkusili
pravijo,
da zares deluje.
In kakšen je postopek?
Uporabite konice prstov.
Avtoriteta smrti
na rdečem papirju,
ob truplu.
Povsod si lahko našel
revije in stare časopise,
polomljeno pohištvo.
Ohranjeno iz prahu.
Tako boste pospešili cirkulacijo.
Zahvaljujoč dodatnemu kisiku
bodo celice nahranjene.
Uporabljajte hranljivo kremo.
Čeprav je zrak odprtega okna
prečistil prostor,
ni bil to primeren kraj
za smrt v milosti Božji.
No koncu s prsti povlecite kožo
iznad obrvi
do predela,
kjer se pričnejo lasje.
Kodirana odločitev,
sprejeta od božanske previdnosti.
Ponovite še na drugi strani.
TATOVI ČASA
Zastala je in zrla
v pepelnato podobo.
Ne da bi trznila,
ne da bi se pridružila
žalovanju.
Kolektivni zastoj.
Kolaps mestnih vhodov.
Konstantno lomljenje kruha.
V njej se je dvigal bes
zapravljenih let.
Jaz bi temu danes rekla
razpoka v svilnatem snegu.
In to samo zato,
ker je sledila pripročniku
za ustroj katastrofičnih žena.
Ha!
Takšne stvari danes spreminjajo obliko,
vprašajte mene.
Glasovi z zahoda:
rane, prazni prostori, tekila.
To hell with all!
Najverjetneje je prihodnost le tanek
plamen,
ukraden,
z goreče sveče sedanjosti.
Preteklost je namreč simulacija resničnosti.
JANUAR, FEBRUAR
Njeno telo je prevzelo
obliko vprašaja.
Raztreščil se je
kot pinjata
v novo bitje.
Zapuščeni in zavrženi
smo obdarjeni
s samorefleksijo
retrospektive.
Očitno pretiravam.
Bodi močna,
srečno novo leto!
Prevzemi ideal kreposti,
ki mu pravimo tudi brezup.
Do sredine januarja
že pozabim na geslo za dostop,
nato sledijo asociacije.
Ko je konec pripravljalnega obdobja
ne vem več, čemu sem tu.
In zakaj se vse glamurozne premiere
zaključijo
v popotresnih plesiščih.
SPREMEMBA STALNEGA BIVALIŠČA
pogled na stoletje número XXI preživeli poet
v njem momentum poetično padlih
ožarijo
ljubeči ali gnusobni
ponižni ali žalujoči
razneženi ali zadeti
v tem prostoru besede
v lastni sobi
na jebenem kavču
ura za uro
prasketanje se vleče
luna je lune ni
teka toka ti
jokajoče ženske
niso edine
ki slišijo drevesa
čakajo DJ-a
da se vseli v male line
znotraj
klonirane darovalke
četrtič
zakaj mora
vsaka zima
zmrzovati
in razpenjati
žametna
krila
AVTOPORTRET PESNICE PO DESETLETJU NIČEVOSTI
lómljenje -a s
pojav, da kaj zaradi sile pritiska razpade na dele, da ni več zraščeno s čim skupaj
in vendar:
vse to je le postopno
prehajanje v depersonalizacijo
natakar gozdar plavalec
ne oziraj se nazaj
ves dan posedam
in čakam pesek
da zaduši potrebo po filtrih
ljubimec moj
prepuščam vodo in zrak
vse gre iz mene
bilo je obdobje luči
prišla je apokalipsa nevere
zato
onemogočena zavest bližine
koliko skupnih poti še
ljubimec moj
v nekem kaminu gori
a ne tukaj
jutro se dviga nad skodelo
polite kave
kot materino znamenje
človek ni nikoli pripravljen
kurčevi tatovi časa
so nama na poti
stay on these roads
we shall meet again ljubimec moj
bojim se svojih pesmi
preroške so
odpiram brezna
čakam da me kdo pobere
lomljiv material
želeti ni bilo dovolj
obstajali so zidovi ki niso od tod
za razliko od drugih caric
nisem prišla čez
in spoznala angela
zato razpadam na koščke
samo ti
ljubimec moj
fatamorgana
se sestavljaš in odhajaš
iz tega kar sanjam
moja zmaga si
a nebo ni več modro
zamejim ga čemim in uhajam
Rocky je že daleč in
Mr. Scott se počasi približuje.
