Bil sem rojen v beli dan. Življenje pa ni bilo enobarvno. Skoraj vse njegove barve so bile včasih boleče, zato sem se dokončno odločil za belo.
Sedaj hočem živeti belo. Vse barve bolečine, strahu, želja bi rad spremenil v bele barve veselja, radosti, svobode.
Pomagajte mi barvati z odprtostjo, sočutjem, poslušanjem.
Bodite tudi vi beli, ne glejte na barvo svoje kože.
Neutrudno barvajte sebe, vse ljudi in stvari v belo.
Zamere, nevoščljivosti, maščevanja, obrekovanja naj postanejo bela na belem papirju.
Le s stalnim spreminjanjem barvnih odtenkov v svojih mislih, besedah, dejanjih, bomo skupno lahko kljubovali navalu pogubnih posledic temačnih barv današnjega sveta.
Rojevajte se, otroci, iz Belega v Belo, mi pa ostanimo v tej edini barvi, ki nas združuje, dela močne in ohranja v upanju.
ČUDIM SE
Čudim se! Gori, skali, kamenju, po katerih hodim, da imajo voljo po nespremembi, da ostajajo milijone let takšni, kot so.
Čudim se! Drevesom, vsem rastlinam, rožam, da nam nesebično dajejo senco, hrano, zdravje, kisik, da hočejo biti tu, med nami.
Čudim se! Živalim, pticam, ribam, da se gibljejo med nami, zveste, prisotne, pojoče, čeprav bi lahko lepše delali z njimi.
Čudim se! Tebi, sosedu, vsem ljudem, ki ste pripravljeni biti dobri, ljudem, ki so zvečer še boljši kot zjutraj, brez pričakovanja po plačilu.
Čudim se! Sebi in vsem ljudem, s pogledom navzgor, da bi mogoče tam našli odgovor, kako v sebi obdržati Otroka, ki se čudi.
* V arhivu besedil za revijo sem našel pesmi, ki ju nisem zaznal pred petnajstimi leti. Zaradi njihove psalmične narave sem nekoliko spremenil obliko.
