Vse je že zeleno
okoli naših hiš!
Vse je razcveteno
po logih v teh dneh.
Naj mlada je ali stara,
vse poje v teh dneh!
Saj v srcih je veselo.
Kot vedno v teh dneh!
USPAVANKA
Luna gre
čez nebo,
dete pa
v posteljo!
Očke so že drobné,
sanje so že prišle!
Naj te popestvajo,
v sen te zazibljajo.
NEKEGA DNE
Prišla je nekega dne
ta pesem iz mojega srca.
Prišla je,
vsa vesela
in me vsega prevzela
Odtlej sva v dvoje –
moja pesem in jaz.
Živiva tako,
da nama ni dolgčas.
Sedaj,
ko sem ti to razodel,
kar sem od dne do dne
nosil v srcu,
bi ti še rad zapel
kakšno melodijo –
ko bi jo znal.
Pa adijo!
MAVRICA
Pisana mavrica
na nebo na risana.
Zdaj je, zdaj je več ni,
kako le se to naredi?
* * *
Preteklost je moja,
bodočnost je tvoja.
Trpljenja so moja,
hrepenenja so tvoja.
Resnobnost je moja,
lahkomiselnost je tvoja.
Spoznanja so moja,
neizkušenost tvoja.
Domovina je moja,
svetovljanstvo je tvoje.
Znanje je moje,
uk je tvoj.
OB MORJU
Bel oblak po nebu jadra,
ribič ribi, vleče mrežo,
vanjo seže: Kupite ribe,
so še »sveže«!
Tihi mrak čez morje leže,
ni več belega galeba,
le škržat se zdaj oglaša,
bleda luna z neba gleda.
OBLAKI
Oblaki čez nebo gredo,
nanj svežo vôdico neso!
Jo že škrope, jo že lijó
za rast in stvar na zemljico.
Odgrne spet se nam nebo,
že sije sonček prelepo!
In pisana se mavrica
razgrne od zemlje do neba.
*
Oblaki čez nebo gredo
in svežo vodico neso.
Pregrnejo nam vse nebo,
da posvežijo zemljico
Rosi z oblakov blagodat,
napaja zemljo, rast in stvar.
Razgrne zopet se nebo,
posije sonce v mavrico.
OBLAK
Jaz bom šel
na oblak
in peljal
vlak-oblak
v širni svet,
okrog sveta,
ti pa boš
ostal doma!
Ko se bom
vrnil spet,
ti povem,
kak je svet!
* * *
Že diši po pomladi:
cvet pri cvetu na livadi,
ptičji spevi na vejevju,
fantiči in dekliči v travi.
Vse to je že v navadi,
novo je za nje, ki so mladi;
čas nam beži vse hitreje
hitreje kot ponavadi.
Ustavi se vigred, ostani
vse življenje med nami!
Večno mladost nam ohrani,
minljivost s sveta odstrani.
POLETNA
Marjetice,
marjetice.
Kot po nebu zvezdice –
so posejane,
k njim letó čebelice
nabirat med,
pol záse
in pol záme.
Sinice, kosi,
lastovke –
vse čvrči in poje.
Si čvrči
in v njivi prepelice:
pet pedi
ped pedi
že ima pšenico!
MURNI
V pomladni travi pesem
glasi se že vse dni.
Pa to so črni murni,
ki pojejo : čri-čri!
Jim járo sonce sije.
da črni so že vsi.
OBLAK
Dan in noč se oblak pomiče
v brezdalje – preko mej
in prevaža
sneg,
dež,
točo,
noč in dan
naprej
dan za dnem milijone let že
in koliko še poslej
vlak-oblak bo vreme vozil
prek sveta –
naprej,
brez mej …
PIKAPOLONICA
Pikapolonica krila razprla je
in poletela tja pod nebo.
Spet se ozrla je, krila priprla,
spet zaželela si je na zemljo.
Deklice v travici plešejo in pojo:
Pikapolonica, pridi nazaj!
Tihi potoček se vije zdaj sem zdaj tja,
Pikapolonica žejna je že.
Aj, ti vodičica, bistra si, hladna si,
Pikapolonica se osveži!
Pikapolonico krila spet v svet neso
in Gabrijelca še gleda za njo .
PIKAPOLONICA
Pikapolonica
srečo prinaša
v srčeca naša!
Srečo prinesla,
nam je natresla
polne dlani.
JESEN
Obrana je trta, pobrano je sadje,
po listja preprogi drsi moj korak.
Tišino jeseni prekine glas tice,
ki jati k odletu je dala baš znak.
Zastrlo nebo se je s sivo kopreno,
na utrujeno zemljo rosi in sneži.
Na grob bi rad bratu še djal krizantemo,
ko vedel bi, le kje pod rušo leži …
JESEN
Zadremana jesen raztresa listje
z dreves po vlažnih tleh.
Kot po preprogi hodil bi šumeči
v živih barvah vseh
in odišavljeni s prijetnim vonjem
vsepovsod v teh dneh.
V vetrovih so razpele krizanteme
premnog bohotni cvet,
da na grobovih naših dragih smele
krasiti bi jim svet;
nato prekrila snežna bo odeja
vse – spomenik, vsak cvet-
SINIČKINA PESEM
Cici – cici,
reci po pravici –
imaš kaj drobtin zamé,
pa ti zapojem
tisto – cici – cici!
Oj sinička,
drobna ptička,
nimam nič drobtinic,
da bi plačal
tvoj cici-cici!
POMLADNA
Pomladni ptič
zleti v vršič drevesa
in o ljubezni pesmi okrog stresa.
Pomladni cvet
bohoti se v loki,
v bregu, se ponuja moji roki.
Čeprav mladost
razbil mi čas je kruti,
vendar srce življenja smisel čuti.
V POLETJE
Že maj gre v kraj
in kmalu bo poletje.
Lepo diši
v begu razno cvetje.
Čuj, mnogoglasno petje
povsod doni
(kjer naš je raj!).
POMLADNA
Za ograjo je vetrič,
v vrtiču poje ptič,
lepo poje
pesem svojo
v vršičku droben ptič.
O čem poje droben ptič?
Da je v gnezdecu mladič!
Tako poje
ženki svoji
v vršičku doben ptič.
Jaz pa svojo si žgolim,
se veselja veselim.
Občudujem
petje ptičkov,
da se sam kaj naučim …
JUTRO
Srebrna meglica
se pne iz dobrave.
Čuj: pesmice svoje
prepeva si slavec!
Hej, mladi zaspanci,
vstanite, skočite
in vedrih lic urno
na delo pojdite!
ZA LAHKO NOČ
V mraku kresnice letajo,
lisice pa z repi opletajo.
Luna prihaja na nebo,
zvezd pa milijon z njo.
Sanja na veke sedajo,
da te v sen zazibljejo.
ŽETVENA
Že prepelica
na njivi prepeva:
Klas zori,
pet pedi,
pet pedi!
Klasje rumeno
se k zemlji klanja,
makov cvet
lepo rdeč
žetev oznanja:
Pridite žet,
pridite žet!
MOJ VSAKDAN
Vsak dan imam toliko želja.
Vsak dan imam toliko dela.
Vsak dan imam toliko skrbi.
Vsak dan imam toliko namenov.
Vsak dan imam toliko dolžnosti.
Vsak dan imam toliko upanja.
Vsak dan imam toliko potov.
Vsak dan imam toliko načrtov.
Vsak dan imam toliko spominov.
Vsak dan imam toliko potrpljenja.
*
Ni vse dobro, kar storiš.
Ni vse slabo, kar misliš
Ni vse pametno, kar nameravaš.
Ni vse zanič, kar hočeš.
Ni vse res, kar slišiš.
Ni vse mogoče, kar nameravaš.
Ni vse za odlaganje na jutri.
RAZMIŠLJANJE
Bo danes prišla – sreča k meni,
ali pa bo dan zaspan kot mnog doslej?
Čakam srečo – z razprostrtimi rokami,
če se bo ustavila, če ne bo šla naprej.
Sreča, ali kar si že – korist in zadovoljstvo,
dar, ugled, priznanje, srčni mir –
ali se me ogibaš? Sem ti nevšečen?
Vseeno bom počakal, prideš ali ne!
NAŠ DAN
Odprimo veke,
odprimo polkne,
spustimo sonce
v naš hram
in poskočimo –
umijmo si dlani
in lica
za nov dan!
Naspani
razigrani
stopimo
pod nebesno modrino.
Vdihnimo,
izdihnimo
in veselimo.
Sonce je življenja vir,
uživajmo svobodo,
mir.
Delo,
igra,
počitek
naj bo dneva užitek.
Naj nas osreči
staršev pohvala,
učiteljev in družbe
hvala!
Moram reči:
to nas osreči
sleherni dan!
MAVRICA
Ko se po hudi uri
spet nebo razgrne,
kdo v visokem loku
v daljavi v travo
mavrico postavi?
V žaru sonca kdo
jo tako lepo obarva?
Kdo bo splezal nánjo,
v nebo podrezal?
Kdo jo trdno k zemlji
nam jo privezal?
JESEN
In že je spet jesen
pred vrati. Z vsemi,
kar mlada usta si žele sadov.
Vse krajši dnevi so,
čez zemljo lega mrak
deževnih, hladnih dni.
Raztrosil veter listje bo
z dreves,
in gozd in log bo ves
nastlan, postlan – za prvi sneg.
TRGATVENA
Pridite, otroci,
bomo zapeli
s klopotci veselo:
grozdje je zrelo.
Čaka nas delo
pütnar že čaka!
Od jutra do mraka
zdaj bo veselo!
NA PAŠI
Sonce sije,
trava raste,
kravica se
mirno pase.
Mi pa v krogu
se vrtimo,
se življenja
veselimo.
Mama kravo
podojila,
deca mleka
se napila.
NOVEMBER
Sonce, ti si goljufivo:
zdaj si, zdaj te ni,
nebo je modro in spet sivo,
iz njega rosi.
Obutev, dežnike in plašče
vzamimo iz omar,
saj kar naprej prši, sneži;
ozimina je djana v kaščo.
Zapis
V svežnju rokopisov, ki mi jih je prepustil Gabrijel Kolbič, je več map, naslovljenih in nenaslovljenih, z neobjavljenimi besedil: Lepe misli, Naše leto (a), Pomladne, Poletne, Telohi, Naše leto (b), Razno – humoreske, Naše leto (c), Iveri o moških, Misli in izreki o moških in Razmišljanja o ženskah. Skoraj v celoti so napisane na roko z lepo kiparsko pisavo, ki jo je prinesel s študija v Pragi. Nekaj sem že objavil v prejšnjih številkah Locutio, večji del paše čaka na čas, da jih prepišem in pripravim za objavo. Gornja objava je liteerarni dokument in ne dokončen literarni tekst.
