UGREZ

Vsaj slepomišenja je konec, je pomislil Rupert, ki je sedel v direktorjevi pisarni, popolnoma brez sledu kakršnegakoli čustva. Ledeno hladno je segel po kemičnem svinčniku, ta je malomarno ležal na mizi in podpisal svojo odpoved. Kar tako, brez misli, kot bi nekomu voščil dober dan. Naposled, je še pridal sam pri sebi. Naj se že vse čimprej zaključi.

Potem je pogledal vodjo. Zazrl se mu je v obraz, sprva niti ni vedel, kaj naj bi iskal tam, nato pa je opazil. Njegov res beden poskus, da bi si nadel masko, mogoče zaskrbljenosti, ali nekega obžalovanja, da je prišlo tako daleč. In zatem še glasen, skoraj kruleč glas, kakor bi želel preglasiti lastno slabo vest ter gost, pritiskajoč zrak v pisarni:

»Zelo mi je žal. Toda … drugače ni šlo. Saj veste … korona … pa to. Skrčiti moramo kader, sicer ne bomo preživeli …«

Zatikalo se mu je malone pri sleherni besedi. Drugikrat bi mu Rupert vskočil v besedo in ga poskusil utišati, naj ne govori neumnosti, oziroma tistega, kar še sam ve, da ni res. A ne tokrat. Zdaj si je samo govoril, saj ni vredno. Nič od tega ni. Vnovič ga je zvok njegovih postanih besed privedel nazaj:

»Pripada vam tudi odpravnina, to najbrž … že veste.«

Denar, kakšna čudežna beseda. S tem smo vsega odvezani, je premleval potem, ko je s hitrimi koraki odšel iz biroja in se napotil po dolgem hodniku, ki je med seboj ločeval majhne pisarnice njegovih sodelavcev. Nihče ni hotel iz njih, do njega, da bi mu namenil vsaj kakšno besedo. Delali so se, da so neznansko hudo zaposleni, in če se le malo ustavijo, ne bo dobro. Vseeno je čutil njihove poglede. Vsakega posebej.

Na hrbtu …
                vratu …
                               glavi …
                                               povsod …

In vedel je, takoj ko bo zapustil podjetje, se bo pričel vrvež. Ta ali oni bo prišel ven in rekel, si videl … sem ti rekel … Prej kot se bo delovnik končal, bo že včerajšnja novica. Prebavljen …

Prekleti prodani pajaci! Saj ne vejo, še ne …

Mahoma ga je pričelo dušiti. Če je poprej bil še miren, pa je sedaj z obrestmi prišlo za njim. Njega so se znebili.

njega …

Izkričati bi hotel vse, kar se je nabralo, ves gnev, toda še tega ni zmogel. Zato je raje pogoltnil. Kot vsakič do tedaj. Ampak, čim je zapustil to zatohlo zgradbo, ta gnili primež, le nekaj korakov po parkirišču je še naredil, se mu je v možgane vžrla misel.

Nikdar več … nikdar več.

Odslej bo drugače …

In začutil je olajšanje. Vseobsegajoče. Morda zato, ker je bil končno zunaj, izven dosega te družbe in je vstal popoldanski piš, da bi prevetril celoten prostor pred njim. Mogoče. Ali pa morebiti zaradi tega, ker jih je videl, ljudi. Ogromno njih, kako so hodili sem in tja. Počasi, sproščeno.

Predvsem pa … brez mask.

Zdaj si je lahko spet domišljal, niso vsi še — prodani.

Nekam čudežno umirjeno se je napotil proti domu in se hranil z lagodnostjo vrveža ter soncem, ki je vmes posijalo, kakor bi hotelo zgolj še potrditi, to, kar se mu je ravnokar zgodilo, so bile le sanje, hipne in varljive. Tokrat je čas za novo realnost. Z lahkoto bi rekel

boljšo …

Dnevi so se zatem sprva počasi nabirali, eden je sledil drugemu, nateklo se je določeno obdobje, odkar je izgubil službo in nekaj manj, ko je sam. Majda in Val sta ga zapustila, pravzaprav hitro potem, ona ni hotela, da bi še dolgo ostala z njim, rekla je, odšla bo živet k svojim staršem, dokler se zopet ne najde, njun sin pa si tako in tako ne zasluži takšnega očeta, ki sploh ne pokaže nikakršnega zanimanja zanj, in samo čepi za računalnikom, a to ga zdaj čisto nič ne moti. Vse je že tako oddaljeno, kot bi se mu zgodilo v prejšnjem življenju, ali še v enem poprej, kajti Zvone, njegov sosed, mu je popolnoma odprl oči. Če ne bi bilo njega, bi bilo vse drugače. Mogoče bi bil tudi on že eden izmed poskusnih zajčkov, kolateralnih žrtev.

prav gotovo …

Še zelo dobro se spomni tistih ponižujočih praskanj in vrtanj po nosu, ko so mu odvzeli toliko genetskega materiala, le zato, da bi nekoliko dalj časa obdržal to klavrno službo. Vendar tudi to ni bilo dovolj. Silili so ga k temu, da bi še v podjetju nosil masko (kakor drugi), a on jim je odgovarjal, nameščeno naj jo imajo na nosu le tisti, ki so cepljeni (saj so mu Zvone in njegovi postregli z ogromno raziskavami, ki so potrjevale, da so le-ti prenašalci, zato tudi zbolevajo pogosteje), in naj se že enkrat

za božjo voljo, cepi!

Ampak ne on, raje misli s svojo glavo, zato so ga tudi odpustili.

Ni pa bilo od začetka tako. Ko se je ta histerija, lani marca pričela, ji je tudi on podlegel. Imel je obrazno masko iz blaga in skupaj z Majdo ter Valom so se popolnoma držali vseh varnostnih napotkov. Ostajali so doma, kolikor se je le dalo. Potem pa so videvali druge, kako so pohajali naokrog, skupaj in nobenemu ni bilo nič. Takrat je zazevala že prva razpoka in skoznjo je spolzel dvom. Dokončno je počilo, ko se je nameraval vpisati na čakalno listo za cepljenje (da, tudi on). Tedaj je od nekod k njim prineslo Zvoneta in njegove izsledke. Pred čem vse ga je tako obvaroval, ko mu je pokazal iz kakšnih toksičnih ter kancerogenih snovi so ta cepiva pridobljena!

Vendar Majdi to ni bilo dovolj (saj tako in tako ni ravno najbolj razumna, je pomislil). Vala je hotela na vsak način prijaviti, nakar sta se sprla. Hudo. Prav dobro se še spomni njenega zlobnega leska v očeh, ko ji je rekel, ne bo dopustil, da bi na njegovem sinu izvajali poskuse in ga zastrupljali z bogve čem in mu je odvrnila, nima nobene pravice delati se, da je dober oče, ko ga v resnici ni nikoli zares videl. In s kakšno naslado mu je sporočila, da je cepljen, pa naj zdaj naredi, kar hoče. V tistem ga je tako pošastno zaskelela dlan, ki se je trenutkoma skrčila v pest in poletela proti njej, a se ji je Majda nekako izognila, da se je z vso silo zabila v vrata, in ta so pošastno zaropotala. Še preden se je hrup polegel, je zaznal, kako ga zaničljivo gleda. Bolj in bolj …

To je trenutno tako zelo oddaljeno, da je čisto nepomembno. Kar je bistveno sedaj, je to, če že ni mogel prepričati svojih, bo pomagal spregledati vsaj komu izmed ostalih. Zaradi tega je tako dolgo v virtualnem svetu in pod neštetimi vzdevki na internetu širi resnico

o tej zaroti …

Nekega dne je Zvone spet prišel k njemu. Pravzaprav tega niti ne more zares reči, kajti kar znašel se je tam pred njim. Kot bi bil zaraščen skupaj s stenami in ostalim v sobi. Rupert je moral zelo zavzeto urejati komentar, ki bi ga oddal na 24 ur, da ga sprva niti ni opazil. Vidno se je zdrznil, ko se je razlegel glas, tako povsem blizu njegove glave:

»Dobro, vidim, da si za računalnikom.«

Presenečen mu je hotel nekaj odgovoriti, pa ga je na hitro in prav zelo ostro prekinil:

»Upam, da si že opazil poziv k protestom prihodnji torek.«

Rupert je prikimal. Odsotno. Z mislimi še zmeraj pri oblikovanju svojega sporočila. In oni ga je hlastno vprašal:

»Kaj si misliš o tem!«

Zajel je sapo in začela sta se pogovarjati o tem, kako bo lahko Slovenija in cel svet z njo tokrat končno lahko zvedela resnico o kratenju pravic in svoboščin, o tem, kako ima tudi tukaj glavno vlogo le denar. Sedaj, bodo končno pred očmi vseh, vlado poklicali na odgovornost in jo zrušili, ne pa tako kot tisti petkovi

kolesarski promenadniki, ki si zgolj nekaj domišljajo, a ne dosežejo čisto ničesar, ker jim to ni v interesu. Še trše je zarezal:

»Ali si z nami! Lahko računamo nate!«

Brez kakršnegakoli razmisleka je Rupert goreče zategnil:

»Seveda! Tudi jaz pridem.«

Nekaj časa ga je Zvone pozorno motril, s pogledom polzel sem ter tja po obrazu, nato pa se lahno nasmehnil:

»Saj vem, da si naš. V to sem že dolgo prepričan.«

Izginil je, prav tako nenadoma, kakor se je prej prikazal. Rupert se je le na kratko obrnil proti ekranu in že ga ni bilo več. Zdelo se mu je, samo privid je, njegova domišljija, toda v glavi mu je z neznansko močjo kljuvalo čisto povsod po možganih

ne, to je resnica … nič drugega

Počasi, počasi je prišlo tisto torkovo pozno popoldne, ko so pred očmi televizijskih kamer, policije in celega sveta zavzeli Trg republike. Bilo jih je ogromno, več tisoč njih, ki so vzklikali svoja gesla in rjoveli proti parlamentu. In njega je spreletelo, toliko nas je, toliko še neprodanih … Počutil se je tako zelo močnega ter velikega, kot še nikoli.

Potem so se med množico, širno, nepredirno gmoto človeških teles, gromkih besed in transparentov pomešali drugi, ki so se drgnili obnje in se zabadali v njih, ter vpili glasno, glasno

antivakserji … antivakserji!

Kmalu zatem je zaznal sunek v hrbet, najprej nekam top, nekoliko kasneje precej ostrejši in nato še enega. Spustil je svoj plakat, da se je zavrtinčil proti tlom ter zamahnil z vso silo k tistim, ki so rinili vanj in zadel v nekaj mehkega, kar se je hitro vdalo.

Mogoče je bil to trebuh.

Ozrl se je naokrog, da bi videl, a ga je ponorela reka pehala naprej. Ampak že čez hip se je truma udov razredčila in na tleh, na tistih tlakovcih je opazil svoj lepak. Povsem pohojen. In še preden bi se lahko sklonil, da bi ga pobral, je nekdo zagrmel

pojdimo na pohod!

Spet so pritisnili. In bila je tema, noč. Ter nadležni, rezki švisti okrog ušes. Naenkrat so se mu razparala pljuča in oči so mu morale zakrvaveti, ko so ga tako grozljivo začele peči, pa še hoditi ni zmogel več, le opotekal se je, pozneje niti to več ne, kajti preveč se mu je vrtelo in sape je bilo tako in tako veliko premalo, kdaj pa je sploh ni bilo.

In moker je bil, od nog do glave.

Kako je v takšnem stanju prišel domov, tega ni vedel, samo naslednjega dne so mu povedali, da so proti njim uporabili solzivec

ter vodni top, najbrž prvič doslej …

Zvone je bil ves navdušen nad tem, kako so se razvijali včerajšnji dogodki in prav vzhičeno govoril, ta reakcija oblasti kaže, da so jih dregnili v živo, tam, kjer najbolj boli ter zanetili prve iskre, saj so se takšni shodi začeli napovedovati še po drugih krajih.

»Resnice več ne more nič zaustaviti!«

Rupert pa je bil precej manj prevzet in zadovoljen, pravzaprav se je globoko vanj zavrtal občutek nemoči, odvečnosti in starosti. Ves nejevoljen ga je gledal, kako se veseli, tam na njegovem stolu, za njegovo mizo. In prav odleglo mu je, ko se je oni odpravil domov, kajti ravno tega dopoldneva je v svojem nabiralniku našel uradno pismo, o tem, da se z Majdo morata oglasiti v Centru za socialno delo, zaradi predhodnega svetovanja, kajti ona je tačas vložila vlogo za razvezo zakonske zveze brez sporazuma.

Žgoče se je zarezalo v njegovo kožo, v sleherno vlakno in tam vztrajalo ter skelelo bolj in bolj. Čedalje močneje je besnel in čutil, kako ga nori tok vrtinči sem ter tja, a nikjer noče naplaviti.

Prekleto, samo za njegov denar ji gre.

S koliko prodanimi ljudmi bom še imel opravka!

Na lepem se je znašel v tistem jesenskem popoldnevu, ko je sedel v avtu pred Majdino službo in čakal, da konča z delom. Hotel jo je namreč prepričati, naj se že enkrat vrne domov, skupaj z Valom. Tako pač več ne gre. Sonce je sijalo prav vedro in on bi skoraj zadremal. Oči so se mu same od sebe zapirale, in ko jih je ponovno lahko odprl za dalj časa, jo je zaznal. Scejala se je tam med hišami in prav lenobno hodila proti njemu. Opazoval jo je, kako zelo lepa je, s tistimi dolgimi, rjavkastimi lasmi, spetimi v rep. Pa tudi oblečena je bila v svetlo rdečo bluzo in črne, lahne hlače. Resnično elegantna. Prav zbodlo ga je, zanj že dolgo ni bila takšna.

Izstopil je in se namenil proti njej. Hitro. In nekje na pol poti je lahko ugledal, kako je prvo presenečenje zamenjal prezir na njenem obrazu. Prisegel bi, da je prhnila in spremenila smer hoje, kljub temu, da jo je poklical:

»Majda … Majda!«

Nič.

Stekel je za njo in jo grobo prijel za roko ter obrnil k sebi:

»Kaj je zdaj to? Me ne prepoznaš!«

Še močneje jo je tiščal, ona pa se je nakremžila in zavpila, naj jo vendar že spusti. A on ni imel tega namena, raje jo je začel vleči proti svojemu golfu, ona pa se mu je na vso moč hotela iztrgati. Ker ji ni uspelo, je kričala glasneje in glasneje. Najraje bi jo udaril po ustih in ji izbil vse krike, ves zasmeh, vendar je ni. Tako sta bila zavzeta s prerivanjem, da ni nobeden niti opazil, kdaj se je med njiju vrinil nek širokopleč moški, ga z vso ihto odrinil in z grčavim glasom zakrakal:

»Pusti jo pri miru, prijateljček!«

Ruperta je zven njegovih besed hudo pogrel, pa je zamahnil proti njemu, a on se mu je izmaknil in stisnil v primež njegovo roko ter mu jo zvil. V tistem, kot bi se Majda šele tedaj prebudila, je vzkliknila:

»Nehaj, saj mu jo boš še zlomil!«

In Rupertu ni ušlo, kako svetlo ter prijazno je pogledala prišleka. Njega je nazadnje tako ošinila resnično pred eoni. Dolgo je še zrl za njima, ko sta odhajala skupaj in se smejala (ali pa tudi ne), naslonjen na avto in z mravljinčavo dlanjo vpil:

»Ne vračaj se k meni, ko se ga boš naveličala!«

Presenečeno je opazil, da je znova v kuhinji, z občutkom zmrcvarjenosti tam nekje v želodcu. Naj se je še tako prepričeval, pogreša ju, močno; Vala in Majdo (da, tudi njo).

Toda takšno klavrno razpoloženje ni dolgo trajalo. Za to je poskrbel kdo drug kakor ravno Zvone. Čez dan ali dva se je (tako kot ponavadi) od nikoder pojavil pri njem. Pazljivo ga je poslušal, ko mu je pripovedoval o Majdi in Valu. Nekaj časa je pomolčal, nato pa vprašal:

»Ali ni bil Štefan Košan direktor, kjer si delal!«

Začuden je pokimal in nelagodje ob omembi njegovega imena ter priimka ga je preplavilo celega. Predvsem pa ni vedel, kaj oni namiguje s tem. A bil je prepričan, prav kmalu bo izvedel. In tudi je:

»Pred časom je njegovo podjetje pridobilo certifikat odličnosti. Daj malo pobrskaj po internetu, mora še biti kakšen članek o tem.«

Čisto avtomatično, ne da bi se dobro zavedal, kaj počne, je Rupert pričel z iskanjem novic. In hitro je našel. Na začetku je bila njegova slika. Dokaj velik portret, z izrazom očetovske dobrohotnosti in naklonjenosti na obrazu. Kar zavrtelo se mu je v glavi, ko jo je ugledal. Če bi lahko, bi jo zabrisal tja v steno, jo razbil, uničil, a namesto tega je hipnotiziran začel brati. Besedilo je govorilo med drugim tudi o tem, kako pri njih v popolnosti sledijo ukrepom za zajezitev korone; vsi zaposleni so cepljeni, skrbijo za medsebojno razdaljo, vgradili so sodoben prezračevalni sistem, osebje opravlja svoje delo od doma, kolikor lahko in podobno. Tako naj bi bilo res dobro poskrbljeno za varnost in zdravje uslužbencev ter njihovih strank, zato je on z vodenjem družbe svetel vzor v boju s to boleznijo.

V glavi mu je že pošteno brnelo, ko je preletel vse te vrstice. In v možgane so se mu kakor oster klin zadrle besede

cepljeni …
               delo od doma …
                               prezračevanje …
                                               razdalja …

Kot bi to še ne bilo dovolj, se je iz sto in še enega konca pokvečeno krohotalo, njega so se znebili, čeprav so pred tem radi govorili, takšen komercialist da je, on bi lahko celo Eskimom prodal led, na koncu pa je umaknjen od vseh, le še po telefonu usmerjal stranke.

Da, ravno on …

Zvone je moral začutiti, kako mu vre v notranjosti in mu je lahno položil dlan na rame. Z drugo roko pa je na mizo predenj namestil dva bankovca po sto evrov. Z mehkim glasom je rekel:

»Tukaj imaš nekaj, da boš lažje prebrodil. In naj te ne bo strah, našli ti bomo najboljšega odvetnika, kajti mi poskrbimo za svoje …«

Precej trše je še dodal, preden je izginil:

… nikoli ne pozabi tega!

Nekega dne, šlo je malone že na večer, in je vse postajalo večje, kot v resnici, je Zvone pomembno spregovoril:

»Stvari bomo morali zastaviti drugače. Samo protesti očitno ne prinašajo ničesar …«

Rupert ga je gledal in čakal, kaj bo še dejal. Dolgo časa je trajalo, da se je v mračni sobi polegel odmev njegovih besed in še toliko dlje, preden je končno nadaljeval:

» … potrebno je razkriti umazanijo teh zajedavcev, le na takšen način bomo nekaj dosegli in zaustavili gadjo zalego. Lotiti se jih bomo morali s silo in udariti, tako da jih bo zabolelo …«

Tišje je dokončal, še prej pa namenil Rupertu pomenljiv pogled:

»Dolžni smo … tudi Valu.«

Ničkolikokrat je v naslednjih dnevih ponovil te besede, skupaj s še kakšno novico o njegovem bivšem šefu in nikdar, nikdar ni pozabil vplesti Vala, češ da so mu zavezani omogočiti boljšo prihodnost. Takšno v kateri se bo lahko odločal sam o sebi.

Da bo lahko misli s svojo glavo.

In predvsem, da bo resnično svoboden …

Skoraj vsaka opazka o Štefanu mu je žarečo konico potisnila še globlje v možgane. Tako se je naposlušal o tem, kako je oni dobil dobičkonosen posel z državo (za katerega si je prizadeval že on, Rupert, vendar so ga ravno pred sklenitvijo umaknili), o njegovih razkošnih avtih ter hišah in orgijah, ki jih prireja v svoji počitniški koči. Roko na srce, o direktorju in njegovi ljubici, je slišal res veliko, ko je bil še v službi, ampak to je bila nekakšna javna skrivnost, saj so vsi vedeli vse.

Potem pa naenkrat ni občutil nič več. Ledeno hladno in brez čustev, prav tako kot tistega zgodnjega popoldneva, ko je sedel v njegovi pisarni in podpisal odpoved, se je sedaj vozil s svojim dvanajst let starim golfom, ne da bi točno vedel, kam gre in kaj hoče. Mogoče si preprosto želi, da bi naposled le zaključil začeto.

za Vala …

kot pravi oče

Peljal se je ter peljal, lep del Ljubljane je pustil za seboj, vendar še zmeraj ni vedel, kam hoče.

Samo naprej mora, nikamor drugam.

to smo dolžni Valu

Menjaval je cestne pasove, levo ter desno, vse je ostajalo za njim, opozorilne table, semaforji, stolpnice, pritlične hiše, drevesa. Prav vse. In ko se je za njim zvrtinčilo skoraj pol Rudnika ter nizko, jesensko sonce, se je zdrznil, popolnoma jasno mu je, kam se odpravlja.

Tja, proti Kureščku je namenjen, kajti tam blizu ve, da je dopustniška hiša njegovega šefa.

zaradi Vala

In nato, kmalu po tistem, ko je za njim izginila rumena tabla, ki je označevala konec Ljubljane, ga je voznik novega BMW karavana grdo prehitel in moral je močno zavreti, da se ni zaletel vanj. Rupert je glasno zaklel, toda kaj hitro ga je prepoznal, kajti to je Štefanov službeni avto, v kar ni niti najmanj dvomil, saj je registrska tablica nosila naziv podjetja.

Predvsem pa, videl ga je za krmilom, kako se ravno zdaj še zmeraj dela norca iz njega in mu je popolnoma vseeno, če ga je izrinil iz ceste. Nato pa je opazil, za spoznanje je upočasnil tudi on, najbrž da bi se mu vsaj za ščepec trenutka dlje posmehoval. In naenkrat so pred njim spet vstala vsa ponižanja, ki jih je moral prestati in jih razraščene pogoltniti, zlivala so se eno v drugo, dokler jih ni bilo vsepovsod veliko preveč.

odpoved …
               Majda in Val …
                               miloščina ….
                                               šikaniranje …

Noga je z vso silo potisnila navzdol pedal za plin, da je avto kar zahreščal in poletel. Malone v trenutku je dohitel direktorjevo vozilo in ga začel prehitevati. Kar nekaj časa je vozil takole vzporedno z njim, da bi videl njegov izraz na obrazu. In prisegel bi, ravno v tistem hipu, ko mu je roka trznila, da je zapeljal malo bolj na desno, je opazil v njem presenečenje, ki se je mešalo s curljajočim strahom.

In prišel je še nekoliko bližje, pa ga je zaznal.

Spoznanje, ne, ne zgolj to, zavedanje, vsega je konec.

In on je tisti, ki ga bo povzročil.

Takoj zatem se je razlegel škripajoč zvok zavor, nekaj časa nič, nato pa drsanje kovine ob kovino ter pok, strahovit pok.

In tišina …

Tišina.

Dve smrtni žrtvi v prometni nesreči na območju Iga

Na območju Iga se je zgodila prometna nesreča s smrtnim izidom. 49-letnik je prehiteval osebno vozilo, ko je izgubil oblast nad svojim vozilom in silovito trčil v prehitevano vozilo, ki ga je upravljala 38-letna voznica. V njem je bil tudi 7-letni otrok. Voznik in voznica sta zaradi hudih poškodb na kraju nesreče umrla, za življenje otroka pa se še borijo v ljubljanskem UKC-ju. Neuradno smo zvedeli, da sta voznica J.K. in otrok L.K. žena in sin znanega ljubljanskega podjetnika Š.K.-ja, voznik R.A. pa uslužbenec njegovega podjetja, odpuščen pred tremi meseci. Ali je med dogodkoma kakršnakoli povezava, bo pokazala nadaljnja policijska preiskava.