Ptički bi iz vejic spletli, izprepletli krog številčnice, ki bi ga obesili in pritrdili s svojimi perutmi in kljuni na raskav skril skale nad deročo reko. Tako da bi ura dobila svoje naličje, posebna ura v naravi. Izpreplet iz vejic in listja bi nadomestil že prej omenjeni krog številčnice posebne ure iz črne plastike. In tako bi dobili posebno uro narave, posebno uro v naravi, in ko bi kazalci iz vej in listja kazali čas, bi se morda deroči tok reke pod njo, pod tem skrilom skale, na kateri je ta posebna ura, – ustavil.
SRCE V URI DOLOČA VAL(OVE)
Na ozadju ure je v levem kotu spodaj – srce. Črno biserovinasto srce. Kazalca ure se mirno sprehodita po njem. Kot da bi ura kazala čas sredi razburkanega morja in srce je največji val. Kljub valovom ura kaže neki čas, – čas morja. Morda od takrat, ko je bilo mirno. Morda sta kazalca: veliki – plavuti morskega kita, in majhni – repki morskih konjičev. Toda, kako je takrat, ko se morje razjezi, razpeni? Kakšen je čas? Še vedno ga kaže ta ura, kot da teče iz tiste stalne pripravljenosti, da val naraste, a tudi upade, na koncu pa ob oseki ostane na pol odprta školjka z biserom v sredini. To je znamenje, da je ura polna: polnoči ali poldne, kazalca sta poravnana. Čas, ki podeli srcu biserovinast dodatek, kot dodatno ali manjkajočo zaklopko morda, kot dodatni zobec na krivulji ekg. Morda zato, da se ta ura ne bi ustavila, če je še tako velika razlika med plimo in oseko, med časom opolnoči in časom opoldne, med svetlobo opolnoči in temino opoldne.
CT ŽIVLJENJA NA INVALIDSKEM VOZIČKU
Dedek je na invalidskem vozičku. In tam se pretepam z njim, tako bolj nalahno, tako da zakrili kdaj z rokami in včasih v boju tako zarotira svoj prsni koš, da ga zavrti v ravnotežju na vozičku, da voziček izgubi težišče in se prevrne, dedek pa z njim. Ponavadi tako, da pade z glavo nazaj in potem so skrbi, ali si ni morda presekal lobanje in ima kakšno krvavitev v možganih. To bi najbrž pokazal CT možganov in glave, toda dedek je po padcu še živahnejši. Sam pravi, da CT ne bi pokazal ničesar, jaz pa dostavim, da bi CT telesa pokazal nikotinsko in alkoholno pot oz. istoimenska traktusa v možganih. Dedek pravi, da je to nekaj samo po sebi razumevajočega in da je to še edino, kar mu je preostalo v življenju, ki ga ima še pred seboj.
CIKEL DREVESNE URE
Ura ima na svojem ozadju na vrvici dva storža. To sta veliki in mali – kazalec, ki se ju uravnava tako, da se potegne za en storž in sicer do tal, tako da drugi obvisi v zraku. Tako se ura navija ročno in pri tem se razume, da je govora o stenski uri. Takšna je bila pri babici, ko se je oglasila za vsake četrt ure, ob polni uri pa je odjeknila tolikokrat, koliko pač je bila ura. V naravi pa je tovrstna ura – drevo. Deblo drevesa, ki je številčnica, storža sta na dveh ovijalkah, ki sta kazalca, v sredini številčnice je duplina, v kateri gnezdi ptica. Listi drevja, ki šelestijo naokoli, so posamezne črtice namesto številk na številčnici. Ko je pravi čas, samec zasede duplino, ko je še prej izbral najzrelejši sadež, ga zvlekel v duplino in toliko časa skakal po njem, da je ta počil in so sokovi pobrizgali stene dupline. Ko tako prepleska sobano, povabi svojo izbranko družico v votlino in če ji je novi domek všeč, privoli v nežnosti. Ko se izleže zarod, samica pogleda skozi duplino navzven, če je možek že prinesel kaj za pod zob. Nato s tistim, kar ima samec v kljunu in v goltancu,nahrani mladiče in ko je spet pravi čas, ko se storža spet izmenjata v svoji dolžini, pripravi mladež na izletanje iz gnezda. Grčevine, ki so v lesu, v deblu, zagotavljajo napetosti lian, da se storža lahko izmenjujeta v svojih dolžinah in tako odmerjata kot prava kazalca na uri pravi čas, ko se porodi nov zarod, novi cikel. Cikel te posebne drevesne ure je cikel novih ptičjih mladičev v naravi.
POOKROGLJENJA V URI, KI POSTAJAJO S ČASOM ROBATOSTI
Ura ima na svojem ozadju izpisane številke, črne na roza ozadju, kot črni vrani na barvi vrtnice. In je levo spodaj poudarjena petica s svojo okroglino. In je poudarjena osmica desno spodaj, prav tako s svojima okroglinama. In v pookrogljenju petice se kaže morda pet minut do pol, toliko namreč manjka do odhoda avtobusa, ali je pet minut do pol, za toliko namreč manjka do poročil, do novic na radiu, ko se še zavrti odmevna pesem, ko je še čas zanjo. V okroglinah osmice pa se kaže morda pet minut do tričetrt, morda na pet zjutraj, ko je čas za vstajanje za v službo. Ali je čas za potek poročil o vremenu za kar celi teden vnaprej. V teh okroglinah se kaže kar nekaj ostrine, robatosti, bodičatosti, osti realnosti, vsakdana, ko so sulice pomembnih odločitev naperjene v mehkobo kroga. Krog, ki ob takih časih, ki jih kaže ta ura, pet minut do pol in pet minut do tričetrt, izgublja svojo mehkobo in vse bolj kaže svojo robatost, – (iz) vsakdana.
VZPOREDNOSTI V URI – SO EKS-CENTER
Na ozadju ure, ploščadi ure, so temno vijoličaste vzporedne črte na ciklamnem ozadju, kakor da bi bilo govora o tapetah na steni, ki jih imamo morda v predsobi. Kot da je ta nekakšno središče bivanja v stanovanju, nekakšen ex-center. Posebno srce bivanja, ki ima ekstra sistolo. Kajti srce je posebna ura in krivulja delovanja srca, – ekg, je tudi posebna ponazoritev poteka ure. Predsoba je izvitje iz centra dogajanja v stanovanju, toda dogodki v predsobi šele pokažejo, kako so šele povezani z osrednjim dogajanjem v stanovanju. Kakor da dogajanje v predsobi daje piko na -i dogodkom v stanovanju. Kakor da jih zakoliči ali posebej podčrta, posebej poudari. Namreč: skozi predsobo se poslovimo od stanovanja, ko se oblečemo in obujemo za ven. Tam se slečemo in sezujemo za noter, tam se naličimo, tam se poslednjič pogledamo v ogledalo, tam dokončamo notranjost torbice, tam zaklenemo stanovanje in morda poslednjič pogledamo na uro. Ex-center, ki vse pomembnosti dogajanja morda ponazori v črtah. Če bi od vseh številk na številčnici ure potegnili črte, tako da bi zrasle v prostor, bi dobili relief našega gibanja/obnašanja v dnevu v nekem prostoru, v katerem meri čas ta posebna ura. Morda je tako mogoče opisati dogajanja v predsobi, ki je sestavljena iz vzporednih ali pa navpičnih vijoličastih črt, ki so se linijsko povezale v melodijo časa našega dneva. In vijoličasta barva govori o tem, da gre za optimistični dan.
LETNI ČASI MASKE
Masko imam na obrazu. Kakor da se umivam in maska se odlepi od obraza. Ostane mi v rokah in ker sem neprevidna, pade na tla. Tedaj se izkaže, da je iz stekla. Posebna je. Z obraza sem potegnila zrcalo in to se raztrešči na drobne koščke. Le-ti se zajejo v podplate, ko sem pohodila svojo masko. S tem sem stopila na zrcalo; korak se je zapeljal po njem. Ko se zopet pogledam v tokrat spremenjeno zrcalo, ki sem ga sestavila iz pohojenih delcev, ki so sestavljeni ponovno skupaj, a drugače, s selotejpom, se pogledam v – masko. Ali gledam v svoj drugi jaz, alter ego, (v) svojo almo mater? Včasih maske ne snamem tudi ne – ponoči. Tako postane stara in postana; včasih pa zaplujem v vsakdan brez maske; takrat dobim odrgnine do živega. To pokaže zrcalo, ko se pogledam vanj, tokrat spremenjeno. Je z rjastmi pikami in obliži se odlepljajo od njega. Sprej za osvežitev ekrana računalnika ne odpravi peg na zrcalu. Zajejo se v površino duše, kot malo prej zdrobljeni delci maske v podplate. To je davek maske. To je davek življenja; (- življenju?).
MARKETING
Za božič sem mami kupila kot darilo – božični kaktus. Ne vem, kaj dajejo rastlini v trgovini, morda v zemljo, da se posamezni izrastki kaktusa obogatijo s posameznimi popki, ki so še rahlo ciklamne barve. In ti popki so tik pred tem, da se razcvetijo. Toda, ko je rastlina nekaj dni doma, se popki sploh ne spreminjajo več v smislu, da se bi razcvetali, ampak ja bojazen, da bodo kar odpadli. To je spet marketinška poteza trgovine. Mama je to slabost odpisala in je samo rekla, da se bi božični kaktus, ki ga ima v kuhinji na jedilni mizi, obrnil proti oknu, da se bi tako izravnal v neki svoji hrbtenici. Upam, da se tako srčno božično darilo ne bo popolnoma posušilo. Namreč, – božični zvezdi, ki je bila kupljena mesec dni poprej, bodo skoraj odpadli vsi listi in kot taka bo še samo za v smeti. Pa tako bogata je bila videti, košata z listi. Kaže, da nimam sreče s cvetlicami, ki jih hočem podariti mami v spomin na lepe praznike in ji vsaj za nekaj trenutkov v življenju, ko se ozre na lepo rastlino, polepšati življenje.
CVETLIČNI KOTIČEK
Doma imam na okenski polici, ki niti ni prava polica, saj je kar poseben prostor na pisalni mizi, ki je posebej zaščiten z močnejšim papirjem, že kar kartonom, da se miza ne bi preveč poškodovala, – prostor, ko/kjer zalivam rože, ki so še dane na posebni kovinski pladenj. Tako imam v sobi poseben rastlinski kotiček. In tam imam tudi družinsko srečo, rastlino, ki se tako imenuje. Je brez korenin in brez cvetov, obogatena je samo z listi, ki so drobni zeleni in ki so povezani med seboj kot drobna veriga, verižica. Toda, kaj narediti, ko se družinska sreča preveč namnoži z listi? Tedaj je potrebno nekako obrati ali prirezati rastlino kar z navadnimi škarjami in odrezani del je najbolje dati na pripravljeno zemljo ali humus in pošteno zalivati nekaj časa, da se odrezani del listja prime. Tako sem naredila z odrezanim delom družinske sreče v enem cvetličnem lončku in je ves del odmrl; toda v njem je še nekaj živih predelov. Na jasni površini so posamezni listki, ki so iz odmrlih delov listov, ki so uspeli izrasti na površje in se sedaj vijejo kot osamljene ročice, ki kot v prošnji prosijo: ne zavrzi me! Še imam življenje v sebi in si bom opomogla, še se bom pobrala! (Kdo to poreče: rastlina ali jaz!?)
METULJ DOLOČA ČAS
Na ozadju ročne ure je velik črn metulj na srebrnkastem ozadju ure. Metulj ima v svojih krilih kot vdete posebne biserovinaste kaplje. Kot da je poseben dragocen metulj in je ura zaradi tega dragocena. Ura kaže čas tako, da je treba ob strani izpod gumba, ki je za navijanje ure in hkrati za premik kazalcev, spodmakniti poseben plastični vložek, in ko se ta umakne iz svojega ležišča, že ura steče. To se kaže tako, da metulj prične premikati krila in ima določene stopnje premika od najbolj razpetih do najbolj sklopljenih. V tem času od ene ravnovesne lege do druge izmenja več stopenj, v katerih ura kaže čas in to: četrt, pol, tričetrt in polna ura. Tako se po stopnjah premikajo metuljeva krila od najbolj zloženih do najbolj razpetih. Ura, ki s plahutanjem metuljevih kril kaže čas. In pri tem se ujame svetloba v leskete v posebne bisere, ki so vdeti v krila metulja. In tako še s svetlikanjem teh bisernih delcev še dodatno ta kaže čas. Kadar je v okolici seveda svetloba, sončna. Kakor da je to svetlikanje kot poseben tretji kazalec, za merjenje sekund pri uri. Ura, ki je – posebna. Odmerjeno plahutanje, ki je – čas. Določeno svetlikanje, ki je – čas. Ko je ura polna, ko je polnoč in sta kazalca poravnana na dvanajstici, ima metulj speta krila in je kot ena sama črta, če si ga predstavljamo naravnost pred seboj; in ko sta kazalca poravnana na dvanajstici in je poldan, je metulj maksimalno razpet in poistoveten s cvetnimi listi, je poravnan s sredino cveta. Ko je ura nekje vmes, med četrt, pol in tričetrt, pa je metuljevo krilo razprto ali sklopljeno toliko, kot se lahko po stopnjah počasi zapirajo cvetni listi v cvetu, ko zahaja sonce, ali kot se počasi zapirajo veke, ko je sen tik pred vrati, mi pa še skušamo obdržati za silo budnost. Metuljeva ura – , kakor da je hkrati ura, ki opominja, ki kaže, – na stanje budnosti in – sanj. Življenjskih sanj.
POROČNI COPATI
Sanje. Sanjalo se mi je, da sem bila v poročni obleki. Torej se je bližal usodni trenutek. Ko bom rekla usodni – da – svojemu izbrancu. Obleka je bila vsa iz razcvetenih belih cvetov, posebna čipka, ena sama čipka, kjer so se posamezni cvetovi spenjali z vejami, ki so počasi preraščale v posebno deblo, – drevo. Kakor da sem bila oblečena v drevo, ki je bilo posuto z belimi cvetovi. Kot da sem bila oblečena, prevlečena z drevesom, – češnjo. Toda pri celotni opravi je manjkala – obutev. In to niso bili čevlji z visoko peto, niti čevlji z nizko peto, temveč – copati. Takšni lahni, natikači. In manjkala je prava številka. V okolici je bilo polno moških natikačev-copat z zelo velikimi številkami, pa otroških copat z zelo malimi številkami, takih s pravo številko pa ni bilo in še ženskih po vrhu ne. Ali pa je bil en sam, drugi pa je manjkal. Tako bi morala bosopeta h poroki, kar bi sicer bilo izvedljivo, ker je bil mesec maj. Toda pričelo je deževati in četudi bi dobila copate-natikače primerne številke, bi si jih zmočila na nogah in mahale in mahedrale bi vstran kot uvela ponošena cunja. Sicer bi se zmočila tudi obleka, toda drevo, ki je ponazarjalo obleko, kakor da bi zaživelo v tem, – sprva, blagem dežku. Toda tudi pričeska je bila podvržena uničenju in sploh, kako se je poročiti z mokrimi nogami. Poroka, zaobljuba, – je verjetno/najbrž uničena (Ali res?). Čeprav je poročna obleka segala do peta in še dlje se je vlekla za menoj, z vlečko, in je še kar veličastno plahutala, dokler je ni zmočil dež. Morda je bilo kljub dežju na začetku vendarle nekaj veličastja v vsem obredu skupaj, kot je nekaj velikega v vsaki zvezi, tam v skromnih začetkih. Težava verjetno nastopi tam nekje, ko je nadaljevanje, ali ko je stvar treba speljati do konca. In ves postopek še zmoti in zmoči – dež. Na dan poroke in – pokore. Najbrž je bilo plahutanje veličastnih belih čipkastih cvetov – zaman. Poroke ni bilo, ker ni bilo primernih copatov, ki bi zakoličili idilično sliko mladoporočencev ali vsaj – neveste.
POSLEDICA PRITISKANJA NA GUMBE
Oče je dejal mami, da poslušanje lepe resne glasbe ali take, ki je prijetna za čutila, podaljšuje življenje ali ga vsaj ne skrajšuje zaradi neprijetnosti. In od takrat mama posluša veliko lepe uravnotežene resne glasbe. Toda vsakič, ko prižge televizor, mama, imam občutek, da se pričneva oddaljevati druga od druge, kakor se oddalji obala od morja, kakor se raskava skala oddaljuje od gladke površine morja. In žal mi je, da je tako, ko bi lahko marsikaj namesto televizorja dorekli med sabo, jaz in moja mama, toda tega se bom zavedla v celoti takrat, ko bo prepozno. Čutim, da bi si lahko še marsikaj izpovedali, toda ko bo prišla starka smrt -, bo za preštevanje uspelih trenutkov z materjo prepozno. Ker ne bo več sledilo njihovo nadaljevanje. Zatorej: iskati primanjkljaje predvsem pri sebi, zakaj je tako in skušati zbližanja z materjo – popraviti, še preden bo prišla kosa in to napol živo tkivo odrezala od preostalega toka življenja. Boriti se za trenutek, da ne bo prepozno in televizija je pri tem slaba tolažba, da bi se stanje izboljšalo, oziroma da bi sploh prišlo do zbližanja. Ko zaupamo televiziji bolj kot lastnim besedam in dejanjem, ki so izven dosega pritiskanja na gumbe. Namesto teh: žive besede, žive kretnje, živa dejanja!
POČENA SKODELICA LAHKO TUDI IMA SVOJO FUNKCIJO
Sanje. Imamo skodelico, ki je padla na svoj ročaj in je odfrlel proč. Tako je ostal samo skrhan konec, kanec. Skodelica se je pri tem tudi oškrbila in se skoraj preklala na dvoje; vsaj cik-cakasta črta razloma je vidna po celotni notranjosti in zunanjosti skodelice. Zakaj je taka skodelica sploh še uporabna? Najbrž za opilke od šiljenja. Toda, kdo sploh še šili in uporablja svinčnike in barvice? Morda pa smo bolj sodobni in gremo bolj v rok s časom in imamo mobi, ki lahko odkriva vonje, jih prepoznava, ima aplikacije za to. In še sliši na posebno ime, kar na cel izbor imen za te vonje, ali za ta poseben vonj, ki je lahko v tej skodelici: amin-pity, amin-guilty, amin-shety ali amin-minty.
SANJE O UPRAVIČENOSTI DO OBDARITVE/OBDAROVANJ(A)
Božični čas je, čas obdarovanj. In je bila posebna zgodba, v kateri je stric obljubil svoji nečakinji, tisti, ki mu je bila najbolj pri srcu, da ji bo za božični čas podaril poseben dar, – avto. In ko je prišel čas božiča, je ta nečakinja pod božičnim drevescem zaman iskala svoje darilo. Iskala je namreč ključe za avto. Toda na svoje ime je prejela samo nekakšno darilo, kjer je bila vazica z rožico. Od razočaranja in togote je besna vrgla vazico po tleh; ta se je razbila in na plan so se pokazali ključi od avta. Toda stric, ki je bil takrat za čas obdarovanj tam, si je premislil. Ko je doživel takšno reakcijo zavračanja premišljeno maskiranega darila, se je odločil, da ključe za avto podari enemu od drugih nečakov in nečakinj. Tako je stričeva najbolj priljubljena nečakinja, ki to ni bila več od te reakcije naprej, ker se je izkazala, kako lakomna je in je stric o njej imel očitno napačno mnenje, – ostala brez avta s tem, ko je tako grobo zavrnila pravo darilo, ki je bilo spretno prikrito. Test na požrešnost, na lakomnost, na nehvaležnost, – je očitno uspel.
KNJIŽNA PRAZNINA
Izbranka se je preselila k svojemu možu, ki je živel skupaj s svojim očetom. In za njega je bilo znano, da ima veliko sobo, v kateri je polno knjig. Oče je bolehal in kmalu je prišel čas, ko je zapustil ta svet. V oporoki je sinu in njegovi ženi zapustil sobo z obilo knjigami, s knjigami do vrha. Oče se še ni dobro ohladil, ko je zapustil ta svet, pokopan v zemlji, ko sta mož in žena že načrtovala, kako se bosta iznebila vseh teh knjig, nad katerimi sta bila kot zapuščino očitno zelo razočarana. In sta zakurila velik ogenj na dvorišču v posebnem velikem sodu in vanj sta pričela metati knjige, eno za drugo. In ko so knjige tako pričele goreti, je z vsako, ki je zagorela, v zrak hušknil po sveženj bankovcev, ki so bili očitno v vsaki knjigi. Zapuščina iz knjig je bila namenjena tako, da bi se mož in žena počasi s prebiranjem vseh teh knjig, ali pa vsaj s tem, da bi se dotaknila knjig in malo polistala po njih, – dokopala do vseh teh bankovcev, ki so bili poskriti v knjigah. Toda njuna lakomnost je bila tolikšna, njuna zaslepljenost je bila takšna, da nista bila niti toliko, da bi si ogledala kakšno knjigo od blizu, vsaj fotografije ali vsaj prebrala uvodno stran v kakšni. Namesto tega, ko je pokojni oče zaigral vsaj na njuno vest, sta knjige, brez da bi si jih ogledala, vsaj kakšno, direktno vrgla v ogenj. Ni meja človeški lakomnosti in praznosti (uvelosti v mišljenju!).
