VAKUUM SREDNJEVEŠKE ZAMUDE – MIKROESEJ V DVEH DELIH

1. del: Krleža in Tito

Krleža je v eseju »Titova vrnitev leta 1937« zapisal:

»Tito stoji pred svojo hišo, njegove misli krožijo v ogromnih krogih okoli stare kumrovečke mahovite strehe. Razmišlja o sebi, o svojem žalostnem otroštvu, o svetovni vojni, o vojašnicah, o Karpatih, o taboriščih in bojiščih, o bitkah, ki jih je preživel in o velikih sibirskih rekah, o ruskem jeziku, ki obliva kot morje kitajske zidove in mongolske oddaljene dežele in narode, razlivajoč se po vsej Aziji do Tihega oceana.

Tito razmišlja o svojem življenju, o tovarnah, v katerih je delal, o sindikatih, o tovariših, o stavkah, o gibanju, ki ga vodi, o celotnem človeškem življenju, ki se danes zapira v ogromen krog bitk in bojev skozi Lepoglavo in Španijo od Madrida do Kumrovca in ta neskončni življenjski cikel potovanja okoli sveta traja že eno celo življenje, tu pa v Kumrovcu psi lajajo, kot so lajali pred tridesetimi in štiridesetimi leti. Niti vrat niso namazali in umirajoče mačke meču v potok, niti gnojevke niso podprli, in kot da se na svetu nič ne dogaja in kot da se sploh ni nič zgodilo in kot da se Evropa ne sooča z novo svetovno vojno! Kemične tovarne se kadijo od Arktičnega oceana do Urala in Volge, jeklarska industrija grmi od Vladivostoka do Magnitogorska, zemlja se trese v svojih srednjeveških temeljih.

Amerika in Evropa skuhata več kot sto milijonov ton jekla, v Španiji grmijo topovi, Hitler pripravlja poboj, prihaja mednarodna nevihta, tu pa psi lajajo in jame zadišijo kot v Keglevićevih časih tlake in rabote. Pripravlja se nova mednarodna katastrofa, fašistični gorila ostri svoje nože, pri nas pa smrči Kupinec, smrči Kaptol, smrči Kumrovec, smrči vsa naša malomeščanska inteligenca, Tito pa stoji sredi Kumrovca in čuti vakuum srednjeveške zamude, prekletstvo kumrovečkega nokturna, lajajo psi in vse stoji na enem in istem mestu.

Plameni velike revolucije ližejo od Tihega oceana in od Španije, v rdečem odsevu utripa svit ognja po neštetim topilnicah po svetu, tovarne se kadijo, utrip sveta že danes bije v ritmu prihodnjih svetlih stoletij, pri nas pa sova kroži okoli zvonikov Marije Terezije: in vse je tečno, kumrovečko pokopališče in gnijoči most, ter grozi, da se bo podrl pod nekoliko glasnejšim korakom nočnega samotarja. V tihem zadnjem trenutku tega lirskega solilokvija, v zadnjih tonih kantilene tistega melanholičnega monologa je Titov glas spremenil svoj sijaj in njegove svetlo modre golobje oči so se obarvale jeklenim, temno modrim, kovinskim sijajem in potemnile kot črnilo. Dobrotljiva, mehka igra ustnic se je pretresla od izzivalnih, trdih, kot iz kamna vklesanih črt in v tem pogledu in v tem glasu je bilo nekaj nejasnega in sugestivnega izraza, polnega bolečine in nemira.

»Kumrovec smrči, bog ga blagoslovi, a kako dolgo bo pri nas vse smrčalo,« se je Tito jezno, skoraj živčno spraševal s tistim nasilnim naglasom, ki v našem jeziku odstrani z neba vsa božanstva višjega in nižjega reda.

»Soočeni smo z novo svetovno vojno in če nas naš um ne reši, nas ne bo rešilo nič! In to je tisto, kar je treba razložiti Kumrovcu in Kupincu ter našim neumnim bazarjem od Ljubljane do Beograda! Pečeni golobi ne padejo z neba.«

Danes je ime Titovo postalo dramatičen simbol generacije vseh naših ljudstev, saj je bila zgodovina pisana s krvjo in mesom naših ljudstev. V brodolomu, ki je bil najbolj brezupen od vseh naših brodolomov, se je pojavil z Leninovo baklo v temi in njegovo potovanje od Kumrovca in Jajca do Beograda in Zagreba je pot naših ljudi, da postane od srednjeveškega, zaostalega človeka državljan prihodnjih srečnejših stoletij: to je gibanje za našo lastno civilizacijo za vsako ceno. Naša zgodovinska volja je bila razkrita v mnogih prizadevanjih skozi stoletja, in če lahko tako rečemo, je volja, da se preobrazimo in osvobodimo v višjih družbenih silah celotnega sveta, na podlagi izkušenj prve in druge svetovne vojne in težkega političnega podzemnega boja, ki je trajal desetletja in stal nešteto žrtev. Tito je zmagoslavni lok med temnimi in krvavimi zidovi naše srednjeveške preteklosti in pot do civilizacije, ki ne bo več suženj tujih bank, tujih neresnic in predsodkov. To je puška, ki se je skozi dim in meglo naše zaostalosti prebila kot žareča zastava nad zvezdnatimi zastavami naše sodobne politične zavesti.

Ko so v tej vojni med dolgimi nočnimi bdenji okoli leta 1943 do 1944 občasno zaslišali Titove topove, ki so ponoči godrnjali okoli Zagreba, sem pogosto poslušal tisto nočno grmenje. Pred očmi sem imel vedno eno in isto sliko iz sedemintridesetih let; Tito sedi pred pergamentom florentinske svetilke, v rumenem sijaju osvetljenega gregorijanskega korala s starinskimi, štirioglatimi notami štirikotnikov v krvavo prozorni barvi karminskih črk in govori o Kumrovečkem Nokturnu. Grmijo njegovi topovi, traja usodno vojno bdenje in si v svoji samoti mislim: glejte, Tito je Kumrovec prebudil iz tisočletnega sna! Tito se je uprl srednjemu veku, našel je izhod, pluje s polnimi jadri in njegove galije potujejo v varno pristanišče zmage ... .«¹

Konec 1937. leta je Josip Broz Tito postal generalni sekretar CK KPJ. Peto državno partijsko konferenco oktobra 1940 v Zagrebu je zaključil s besedami : »Drugovi, pred nama su odlučujući dani. Naprijed sada u konačnu pobjedu! Iduću konferenciju moramo održati u oslobođenoj zemlji i od tuđina i od kapitalista!«

V proglasu CK KPJ neposredno po okupaciji Jugoslavije 1941. l. Tito poziva delavce, kmete, mladino, meščane in vse domoljube, da se združijo v boju za nacionalno neodvisnost!

Tradicionalni konstitutivni elementi države kot entitete v mednarodnem pravu so teritorij (meje), stabilno prebivalstvo in suverena oblast.

Od 19. stoletja je po veljavnem evropocentričnem sistemu za države evropskega kontinenta bistven element države kot subjekta mednarodnega prava tudi priznanje države s strani drugih evropskih držav.

Po Deklaraciji o kriterijih za priznanje novih držav v vzhodni Evropi in Sovjetski zvezi je v začetku devetdesetih letih 20. stoletja bila ustanovljena Badinterjeva komisija kot arbitražno telo s ciljem, da razreši pravna vprašanja nastala z razpadom (SFR)Jugoslavije, ki je poleg že omenjenih pogojev izpostavila spoštovanje regionalnega geopolitičnega ravnotežja (primer Severne Makedonije), teritorija, ki ga opredeljujejo meje itd., uvedla pogoj, da država sprejema demokratizacijo in spoštovanje človekovih pravic!

Nacije so nastale iz etnij (Smith, 1991), ki vključujejo šest atributov: kolektivno ime, mite o skupnih prednikih, enega ali več razlikovalnih elementov skupne kulture (jezik, folklora), povezanost z domovino kot ozemljem, občutek solidarnosti za dele prebivalstva glede na rojstni kraj. Ko te atribute združijo tri revolucije – politična, gospodarska, kulturna, nastane nacija. Nacionalizem pa si izmišlja nacijo tudi tam, kjer je ni! Pri oblikovanju nacionalnih identitet je pomembna tudi industrializacija. Moderna funkcionalna država deluje samo, če obstaja mobilno, pismeno in kulturno homogeno prebivalstvo, sposobno za izmenjavo blaga in storitev. Entropijsko odporne značilnosti, kot so jezik, rasa in religija, zavirajo oblikovanje nacionalnih entitet.

Vsi južnoslovanski narodi in kosovski Albanci so po razpadu SFRJ l. 1991 (četudi je inačica s Črno goro in Srbijo zdržala do leta 2003) iz republik in avtonomnih pokrajin, ki so bile konstitutivne federalne enote s pravico do samoodločbe, vključno s pravico do odcepitve (Ustava SFRJ iz l. 1974;, »Izhajajoč iz pravice vsakega naroda do samoodločbe, ki vključuje tudi pravico do odcepitve …«, ustvarili samostojne nacionalne države, Slovenijo, Hrvaško, (Severno) Makedonijo, (»daytonsko«) Bosno in Hercegovino, Črno Goro, Srbijo (s Vojvodino) in Kosovo, v skladu z načelom mednarodnega prava uti possidetis (dejanske posesti; meje med bivšimi federalnimi enotami so državne meje naslednic in se ne morejo spreminjati s silo, temveč samo sporazumno), na katerega se je sklicevala Badinterjeva komisija pri odločanju o razpadu SFRJ na Mirovni konferenci o bivši Jugoslaviji 1991.-1993.

Do danes razpad Jugoslavije še ni končan, saj 30 let po razpadu Jugoslavije in 20 let od podpisa nasledstvenega sporazuma še niso razrešena vsa nasledstvena vprašanja.

Kar zadeva državnost narodov, je Titov zgodovinski prispevek bila federacija šestih nacionalnih držav in dveh avtonomnih pokrajin z določenimi notranjimi etničnimi mejami, družbeno-gospodarska formacija industrijskega etatizma/državnega kapitalizma/nezaslišana gospodarska rast in razvoj ter Ustava iz l. 1974, ki je predvidevala pravico vsakega naroda do samoodločbe, ki vključuje tudi pravico do odcepitve!!!

Pred Drugo svetovno vojno so se odnosi med Krležo in Josipom Brozom Titom zelo poslabšali. V »spopadu na levici« je Krleža kot nasprotnik socrealizma v umetnosti in prepričani antistalinist v politiki bil na »drugem bregu«.

Drugo svetovno vojno in NOB, ki ga se ni udeležil, je Krleža preživel na varnem v privatnem sanatoriju za živčne in duševne bolezni dr. Đure Vranešića v zagrebškem Zelengaju. Sanatorij je bil mesto številnih gostij najvplivnejših ljudi tedanjega ustaškega režima, od Nemcov, Gestapa in ustašev do vohunov NOB-a. Na ta način je istočasno naskrivaj reševal življenja pisateljev Miroslava Krleže in Mile Budaka (!), slikarja Krste Hegedušića, kiparja Antuna Augustinčića in številnih drugih umetnikov, komunistov in Judov.

Po koncu Vojne januarja 1946. leta je nova oblast ustrelila dr. Vranešića. Krleža ga je poskusil rešiti, vendar ni uspel. Ali je mogel narediti več, da mu reši življenje, se ne ve!

Med Josipom BrozomTitom in Miroslavom Krležo je prišlo do pomiritve in se njun prijateljski odnos od takrat ni več spreminjal.

O tem odnosu najbolj priča skupno 24 »ljubezenskih« pisem Miroslava Krleže, lastoročno pisanih Josipu Brozu Titu, razen pisma iz l. 1967, v katerem Krleža razlaga, zakaj je podpisal Deklaracijo o nazivu i položaju hrvaškega knjižnega jezika ter zaradi tega zahteva svojo izključitev iz CK.

V enem izmed teh pisem Krleža piše, »da nam poživiš, dragi naš Tito, još dugo, dugo, jer dok si ti s nama SVI MI (verzali, tmš) mirnije spavamo!« Priznati moram, da take farse, »šaloigre«, »burke«, nizkotnega prilizovanja od Miroslava Krleže ni bilo pričakovati!

Vsaka generalizacija je napačna, pa tudi ta. Josip Broz Tito je bil prepogosto neprincipialni pragmatik, da bi ta izjava neizpodbitno veljala za kogarkoli, kadarkoli in kjerkoli in se pravzaprav ne ve, na kogar se fraza »vsi mi« sploh nanaša!

Pripomba:
¹Titov povratak godine 1937 (djela Miroslava Krleže – Eseji, članci i prikazi), prev. v slo tmš, Miroslav Krleža: Titov povratak 1937 | Tacno.net

2. del: Titov obisk vojašnice v Bileći

Prvega julija 1966. v hotelu »Istra« na otoku Brionu je bilo Četrto plenarno zasedanje Centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije, znano kot Brionski plenum, na katerem je bil zamenjan Aleksandar Ranković, drugi najpomembnejši človek v tedanji Jugoslaviji, dotedanji podpredsednik SFRJ in sekretar CK ZKJ zaradi dokazane obtožbe, da je Udba (Uprava državne bezbednosti) po njegovem nalogu prisluškovala Predsedniku SFRJ Josipu Brozu Titu v njegovi rezidenci v Užiški ulici 15 v Beogradu.

Ozadje »prisluškovalne afere« je bil prepad med reformisti, ki so bili za demokratizacijo in decentralizacijo države in za »nacionalni ključ« v kadrovski politiki (Edvard Kardelj, Vladimir Bakarić, Koča Popović, Miko Tripalo, Krste Crvenkovski in drugi zagovorniki decentralizacije in krepitve republiških centrov moči), Ranković pa je bil prepoznan kot čelni človek nasprotnikov reformi.

Kardelj je zastopal tezo, da se ne more v nedogled dajati pomoč nerazvitim republikam in pokrajinam in da Slovenija noče zaostajati v razvoju za Zahodom zaradi pasivnih predelov države.

Pred Brionskim plenumom sta se v dvigalu CK-ja srečala Ranković in Kardelj. O tem razgovoru je pričal Petar Stambolić, ki je bil na Titovi strani.

Ranković: »Ali ti, Bevc, res verjameš, da sem prisluškoval Titu in tebi?«

Kardelj: «Ne verjamem. Ti dobro veš, da ima Tito obsesijo, da ga bodo ubili Srbi.«

Ranković: »Ne vem!«

Kardelj: »E to, Marko, moraš vedeti!«

Jovanka Broz je imela velik vpliv na Titov odločitev, da odstrani Rankovića iz političnega življenja. Dve leti pred Brionskim plenumom se je odprto sprla z Rankovićem, čeprav je bil njen poročni boter¹! Odtlej je nepretrgoma opozarjala Tita na nevarnost, ki mu grozi od Rankovića. Sumila je tudi v Titove sekretarje, Titovega adjutanta generala Žeželja. Bila je v slabih odnosih z Rankovićevo soprogo Slavko, ki je kritizirala Jovanko za kapriciozno obnašanje do »kamarile« na Dedinju..

V »Dnevniških zabeležkah« je Ranković zapisal, da je umetno ustvarjena predstava o njem kot vsemogočem človeku, ki drži vse vajeti v državi v svojih rokah. To je bilo nemogoče, saj je Tito suvereno kontroliral partijo, vojsko, zunanjo in notranjo politiko, on si je le prizadeval, da ne pride do dezintegracije partije in s tem jugoslovanske države pod izgovorom nadaljnjega razvoja samoupravljanja. Zaradi tega je bil proglašen za konzervativca in državnega birokrata. Uporabljala se je taktika izkoriščanja Titovih zablod in njegove užaljene nečimrnosti. Ob spremembi ustave l. 1963 je bil osebno proti uvajanju funkcije podpredsednika Republike, na katero je bil izbran. Tuji mediji so že takoj po vojni začeli pisati o Titovem nasledniku in o njem kot »drugem človeku« v Jugoslaviji.

Sicer sta Tito in Ranković soglašal glede prepričanja o potrebi po večji disciplini v Partiji in čim močnejši zvezni vladi, vendar je Tito »molče« in brez njegovega eksplicitnega signala in sodelovanja prepustil Rankoviću, da se po lastni pobudi, presoji in izbiri loti obračuna, predvsem z Kardeljem. Rankoviću se ni posrečilo in je bil »politično« likvidiran za vekomaj. Tito kot »breznačelni« pragmatik je na notranji sceni sprejel Kardeljevo stran.

Ožje vodstvo Srbije, Mijalko Todorović, Koča Popović, Dobrivoje Radosavljević in Marko Nikezić, je bilo za zamenjavo Rankovića, ker je v tem videlo priložnost za reforme.

Titov položaj v svetovni areni (obisk SZ 1962, ZDA 1963, gibanje neuvrščenih, obisk Vatikana in papeža Pavela VI. 1971, ki je ob obisku izjavil, da je »ogromna čast, da nas obišče človek, kot ste vi«, … ) je bil tako močen, zahvaljujoč se briljantni zunanji politiki, da mu nikakršni notranji partijski spopadi tako ali tako niso mogli resnejše škodovati.

* * *

Dva dni po Brionskem plenumu, t. j. 3. julija 1966. leta je Josip Broz Tito obiskal šolo rezervnih oficirjev v kasarni »Moša Pijade« v Bileći. V tedanji generaciji gojencev sem slučajno bil tudi jaz. Dan prej me je komandir voda obvestil, da bom naslednji dan Titov spremljevalec. Novica me takrat ni presunila (impresionirala), danes pa bi me!

Skupaj z načelnikom generalom D. J. in drugimi predstavniki šole in kasarne smo Tita dočakali na kapiji². Po pozdravu ga je načelnik šole vprašal, kako da glede na njen pomen šele zdaj prvič obiskuje šolo po vojni. Tito je odgovoril »kot iz topa«:

»Saj ste me prvič povabili!«

Kasneje sem si poskusil razložiti, zakaj so me izbrali za »spremljevalca«. »Službe« vedo o nas več kot mi sami. Delal sem v IHRPH (Institut za historiju radničkog pokreta Hrvatske) v Zagrebu, kjer je direktor bil general Franjo Tuđman, potemtakem sem bil »tuđmanovec«. Tuđman je bil Titov »liebling« in ga je ščitil ob vsaki priložnosti. »Službam« naj bi govoril »Tuđmanu ne pakirati!« Tuđmanovo načelo št. 1 pa je bilo: »Govori o Titu samo dobro ali pa nič!« (Lat, nihil nisi bene, Hilon iz Sparte, 600. l. p. n. št; rus, либо хорошо, либо ничего)

Razgovor predstavnikov šole in Titovega spremstva je začel M. T. (Mijalko Todorović) z meni namenjenim vprašanjem:

»Kakva je hrana, vojnik?«

Preden sem se znašel, se je Tito že odzval:

»Mijalko, ostal bi filozof, če bi molčal!«

Spomnim se še nekaj Titovih komentarjev in reakcij.

Servirali so bilo sadje, olupljene breskve in očiščene jagode grozdja.

»Protokol bi moral že vedeti, da sadje jem kot vsaki normalen človek, ne pa v obliki papa in bocca, dajati hrano v usta, kot da sem otrok ali kakšen posebnež. Toda oni to delajo zase in tako špilajo nekakšno visoko družbo,« je dejal Tito..

Tito me je vprašal:

»Vojnik, kaj bova pila?«

Odgovoril sem, radensko.

Na tleh poleg mize je bil zaboj »radajnerja«. Gospa Jovanka se je sklonila, da poda eno steklenico.

»Hvala, Jovanka! Bom sam!«

Vzel je steklenico in jo sam odprl.

Začel se je razgovor o kosilu. Tito in jaz sva bila že zmenjena. Rekel je:

»Tovariš vojak in jaz bova kosila le, če je v kasarni na jedilniku vojaški pasulj!«

Žal so tega dne vojski pripravili bolj svečan menu.

Med gojencih v šoli je bil nek novinar iz Kosovske Mitrovice, kasneje dopisnik Borbe in Večernjih novosti, ki je poročal, da je Tito želel kositi z vojsko in je naročil vojaški pasulj za obed. Edini problem za tega gospoda je bil, kako da so ga predstavili Titu kot gojenca, ker so po njegovih besedah bili okrog njega izključno generali in visoki vojaški funkcionarji, obveščevalci … Mene očitno ni registriral!

Čez nekaj mesecev sem dobil »prekomando« v Одељење за ментално здравље и војну психологију Vojnomedicinske akademije – VMA v Beogradu. Tam sem se kot psiholog vključil v projekt o samomorih v JLA, ki sta vodila psihiatra polkovnika Svečenski in Lazbaher. Domnevno je bilo po poročilu CIA je v JLA opaziti precejšnje število samomorov v generaciji vojakov zaradi diskriminacije na nacionalni osnovi! Rezultati projekta so potrdili teoretično-metodološke domneve, da so vzrok samomorov bile duševne motnje, agresivnost (npr. nagnjenost k lovu), obrnjena proti samemu sebi, in nevrotična frustracija sramovanja, povzročena z enuresis nocturna pri odraslih. Izvajal sem raziskave za ugotavljanje klinično-psihološke anamneze samomorilcev na terenu, ki so vključevale obiske družin vojakov samomomorilcev v Bosni in Hercegovini, Makedoniji, Srbiji, Kosovu in Metohiji,, ter sodeloval v statistični obdelavi zbranih podatkov za preko trideset primerov.

Pet let kasneje sem delil usodo Matice hrvaške, prepoznane kot glavno žarišče nacionalizma na Hrvaškem. Delovanje Matice hrvaške je bilo onemogočeno z metodami politične difamacije, harange in hujskanja, policijskega pregona posameznikov s sredstvi odprtega državnega terorja, ki so imeli izvor v tovrstni oceni Josipa Broza Tita o eskalaciji nacionalizma in kontrarevolucije na Hrvaškem na 21. seji Predsedstva ZKJ 1. in 2. decembra 1971. leta v Karađorđevu.

Opombe:
¹ Titova vila »Dunavka« na Pajzošu(slika dol); vila na Pajzošu med Šarengradom, Bapsko in Ilokom. Bila je vojaška ekonomija, pred tem zemljišče grofa Eltza, velikosti nekaj sto hektarjev z vinogradi in gozdovi, nekaj lovskih koč, vilo z helidromom, vinoteko in loviščem. Tam sta se 15. aprila 1952. leta poročila Tito in Jovanka. Veliko se čenča o Titovih vilah po Jugoslaviji, a najdražja pa mu je bila vila »Dunavka« na Pajzošu. Govoril je: »Tu sem z helikopterjem za pol ure. Klima je na tem delu Donave »mediteranska«. Poglejte samo to rastlinstvo, te vinograde.«
Pred nekaj leti je objavljeno poročno potrdilo Josipa Broza Tita in Jovanke Broz, na katerem sta kot botra navedena Aleksander Leka Ranković in Ivan Gošnjak, kot priča Slobodan Emreković, za matičarja je bil imenovan Momir Jovanović. Polje o Titovem poklicu je bilo prazno, za Jovanko je pisalo da je kapitan in častnik. V rubriki o narodnosti se je Tito izjasnil kot Hrvat, Jovanka kot Srbkinja. Nujne poroke ni v matičnih knjigah. Poročno potrdilo je bili izdano, a sklenitev zakona ni bila registrirana.
² Kasarna je bila preoblikovano zloglasno koncentracijsko taborišče (logor).