Kdo se igra s sencami in svetlobo?
Kdo napaja moje korenine?
Kdo miruje s krošnjami?
Kdo, če se jaz izgubi?
* * *
Veter spiha misli, občutke,
ostane zavedanje miru.
Oblaki pridejo in grejo,
ostanemo kot nebo.
Kje se začneš ti in končam jaz,
kje se končaš in začnem jaz?
Različnih barv, oblik, starosti,
vsi s krošnjami in koreninami.
* * *
Danes je jezero mirno,
odsev sonca v njem ga ljubi.
Tu midva živiva in opazujeva;
voda odseva različna stanja vremena,
kjer se kopičijo mnenja, želje, hrepenenja, potrebe,
toda vse to je le igra uma.
Midva živiva in opazujeva.
* * *
V tišini se pretakam
iz enega stanja v drugega,
v nevtralnosti tretjega pola
smo vse, kar obstaja,
vendar ne izbiram strani.
Naj vse teče.
* * *
Objemimo tudi sence,
tiste zemeljske delčke teme,
katera nas hrani in ljubi;
kot božanska maternica,
kjer se večno razvijamo.
* * *
Ne glede na dan ali noč,
se duša razcveta v tisoče cvetov,
ki so nosilci modrosti in sočutja;
z vsakim korakom ljubezni duša zori
in odpira univerzalna spoznanja,
ki v sebi nosijo Izvor vsega.
* * *
Na planoti jasnine (srca) si odpočijem,
v notranjem svetu (bistvu) poiščem mir,
veter (volja) poganja naprej,
sonce (Bog) greje in ljubi,
modrina neba (Jaz) bdi skozi življenja –
menjavam letne čase (telesa) in spoznavam.
* * *
Ko se prepletejo moje in Tvoje korenine,
črpam znanje iz Tvojega debla,
Tvoja krošnja mi daje zavetje,
ljubeznivo gledaš name
in želiš, da rastem.
Ko se prepleteta moje in Tvoje Bistvo,
nimam več debla, krošnje in ne korenin.
Takrat sva.
* * *
V gozdu se šepeta
starodaven Božanski napev,
o kreaciji univerzumov,
o kreaciji svetov,
kjer se učimo slišati
in resnično videti.
* * *
Osvetlil me je žarek zavedanja,
kdo sem,
kdo nisem,
zdaj sledim soncu,
hodim pod zvezdami
in sanjam o Tebi.
