OPAT GREGOR JOHANN MENDEL
Ustanovitelj raziskav dednosti

Sredi moravske prestolnice Brno, ob vznožju Spielberga, stoji kraljevski samostan Staro Brno, ki je od leta 1783 sedež samostana avguštinskih kanonikov svetega Tomaža. Z zahodnega pobočja Spielberga se do njega raztezajo široki mirni vrtovi, ki tvorijo vesel zeleni okvir belim samostanskim zidovom. Na zadnji strani samostana, v neposredni bližini stavbe, se nahaja podolgovat vrt, ki je od drugih vrtov ločen z ograjo in meri le 35 metrov v dolžino in 7 metrov v širino. Kljub temu je to zelo pomembno zgodovinsko območje: na tem majhnem koščku vrta je bilo utemeljeno eno od najbolj čudovitih in genialnih odkritij biologije, pomembno področje naravoslovja, raziskovanje dednosti.

V petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja je bilo ob sončnih pomladnih dneh na tem majhnem vrtu mogoče videti duhovnika iz avguštinskega samostana, ki se je ukvarjal z nenavadnim in hkrati precej napornim delom. To je bil oče Gregor Johann Mendel, ki je stal pred umetelno izdelanim ogrodjem iz palic, drevesnih vej in napetih vrvic, na katerem je bilo na stotine in stotine rastlin graha v naravnem, pokončnem položaju. Zelenijo in cvetijo vse vrste graha, velike in majhne sorte, z belimi ali vijoličastimi cvetovi, z gladkimi ali zoženimi stroki in še veliko več.

Osamljeni raziskovalec se je zdaj sklonil od enega do drugega cveta, s pinceto odprl še ne povsem razvit cvetni popek, odstranil čolniček in iz njega izvlekel vse paličice ali paličaste cevke. Na koncu je s finim čopičem previdno nanesel rumeni cvetni prah druge rastline na nežno stigmo cveta, ki ga je pravkar držal v rokah, in na koncu vsak tako obdelan cvet zavil v majhno belo tulsko ali papirnato vrečko, da kakšna neprevidna čebela ali neroden hrošč ne bi prenesla cvetnega prahu tuje rastline na že oprašeno stigmo in tako ogrozila ali uničila rezultatov poskusov križanja.

Naj je bilo to delo še tako zamudno in naporno, nikoli ni izčrpalo potrpežljivosti marljivega avguštinskega duhovnika. Veselje do raziskovanja ga je gnalo k vedno novim poskusom, o katerih je nekoč zapisal:

»Poskusi napredujejo počasi. Na začetku je potrebna potrpežljivost, pozneje pa se stvari izboljšajo, ko poteka več poskusov hkrati. Od pomladi do jeseni se zanimanje vsak dan obnavlja in trud, ki ga je treba posvetiti varovancem, je v veliki meri poplačan. Če bi mi poleg tega s svojimi poskusi uspelo nekako pospešiti reševanje problema, bi bil dvakrat bolj srečen.«

Kako zelo je imel mladi raziskovalec rad svoje rastline, dokazuje majhna šala, ki jo je včasih izrekel svojim obiskovalcem. Ko jih je vodil skozi vrt, je nenadoma z resnim obrazom rekel:

«Počakajte, zdaj vam bom pokazal svoje otroke!«

Ko je nato ob tej nenavadni izpovedi duhovnika videl osuple izraze gostov, je z nasmehom pokazal na svoj grah!

Gregor Mendel je leta 1856, pri 34 letih, začel svoje poskuse križanja z jedilnim grahom in jih v bistvu končal sedem let pozneje. Kljub omejenemu prostoru - zadovoljiti se je moral z majhnim koščkom vrta, ki mu ga je dal na voljo opat njegovega samostana - so bili ti klasični poskusi okronani z najbolj čudovitimi rezultati. Odkril je zakon dednosti, ki je danes kot »Mendelova pravila« osnova vseh raziskav dednosti.

Mendelova iznajdljivost v tej posebni veji raziskav se je pokazala predvsem v posrečenem načinu izvajanja njegovih poskusov.

Najprej je v svojih križanjih vedno obravnaval le en ali le nekaj določenih parov značilnosti, ki jih je ostro in spremenljivo razmejil med seboj:

»Naloga poskusa je bila opazovati te spremembe za vsaki dve različni lastnosti in ugotoviti zakon, po katerem se te spremembe pojavljajo v zaporednih generacijah.«

Drugič, Mendel ni bil pozoren le na videz temveč tudi na številčno razmerje, v katerem so se pojavili križanci:

»Da bi prepoznali razmerja, v katerih so hibridne oblike (križane oblike) med seboj in s svojimi predniki, se zdi nujno, da so člani razvojne serije v vsaki posamezni generaciji v celoti podvrženi opazovanju.

Tretjič, rastline, pridobljene križanjem, je vedno obravnaval popolnoma ločeno, zbiral je semena vsake posamezne rastline posebej in jih sejal ločeno; ta postopek je imenoval individualna vzgoja. Na enak način je skrbno ločil tudi posamezne generacije križancev.

Pri tem je ugotovil naslednja osnovna dejstva o pravilih dedovanja, ki so danes znana kot »mendelizem« :

Če na primer križamo rdeče cvetočo vrsto z belo cvetočo vrsto tako imenovane nočne lepotice (Mirabilis jalapa), ki je še posebej primerna za dokazovanje križanje, dobimo iz te starševske ali starševske generacije P v naslednji prvi rodovniški ali hčerinski generaciji F 1 vse rožnato cvetoče križace. Če bi jih še naprej gojili med seboj, bi mislili, da bodo v naslednji generaciji spet vsi cvetovi rožnati; čudno pa je, da s štirimi rastlinami vedno dobimo v povprečju le dve rožnati, poleg tega pa še eno rdečo in eno belo cvetočo rastlino. Prišlo je do tako imenovanega cepljenja in rečeno je, da barva cvetov ustreza Mendelovim pravilom. Vse rdeče in belo cvetoče rastline so še naprej čiste rdeče in bele, so homozigotne. Po drugi strani pa se rožnato cvetoče rastline še naprej delijo, so heterozigotne ali mešane, razcepljene, pri čemer se vedno znova poleg rožnatih cvetov pojavljajo tudi čisto rdeči in čisto beli cvetovi v razmerju 1:1:2.

Ta čudovita dejstva je mogoče razložiti na naslednji način: Spolne celice (gamete), iz katerih nastane križanci, ohranijo genetski material, ki so ga prinesli njihovi proizvajalci, in se ne mešajo; to imenujemo »čistost gamet«. Če je dedni dejavnik za rdečo barvo cvetov označen kot R in za belo barvo cvetov kot W, so potomci, ki nastanejo s kombinacijo obeh rastlin, označeni kot RW. Iz teh se nato oblikujejo zarodne celice, in sicer v enakih količinah z R in W. Pri parjenju torej obstaja verjetnost sovpadanja R + W, W + R, R + R, W + W v razmerju 1 : 1 : 1 : 1 : 1, tj. 50 (R + W, W + R) = roza, 25 (R + R) = rdeča in 25 (W + W) = bela.

Februarja in marca 1865 je imel Gregor Mendel dve predavanji o svojih poskusih križanja za naravoslovce in druge znanstvenike v Naravoslovnem društvu v Brnu. Poslušalci so bili presenečeni, ko so slišali o nenavadnih in očitno zakonitih številčnih razmerjih, v katerih se pojavljajo različne oblike bastardov. Vendar nihče od njih ni razumel Mendelove glavne ideje, namreč da ne gre za splošno sliko posameznega bitja, temveč za posamezne lastnosti ali nagnjenja, ki se dedujejo ločeno, da te

Opat Gregor Johann Mendel (od 22. julija 1822 do 6. januarja 1884), utemeljitelj raziskav dednosti

individualne lastnosti trdno in nespremenljivo sestavljajo sliko vrste, podobno kot majhni kamenčki na mozaični sliki. Vsi niso razumeli ali niso želeli razumeti novega genialnega znanja in so ga zavrnili kot »čudno«, »skrivnostno« in »nerazumljivo«. Glavni razlog za to soglasno zavrnitev pa je bil ta, da so bili vsi člani združenja trdovratni zagovorniki darvinističnih teorij, ki so v tistem času ravno pridobivale na veljavi. Mendelovih globokih in nenavadnih idej niso poskušali jemati resno, saj so bile v nasprotju s prevladujočo darvinistično doktrino. Darwinova osnovna ideja je bila spremenljivost vrst, medtem ko je bilo bistvo Mendelovih pogledov stalnost, če že ne vrst pa vsaj njihovih elementov, lastnosti in dednih enot, ki te lastnosti ustvarjajo.

Ni presenetljivo, da so učenjaki iz Naravoslovnega društva v Brnu pomilovalno skomignili z rameni nad »diletantom« Mendelom in njegovo absurdno idiosinkrazijo, ki je bila v tako ostrem nasprotju z Darwinovim naukom, ter se razšli brez ene same besede razprave o tej zadevi.

Naslednje leto je bilo Mendelovo predavanje, kot je bilo v navadi, objavljeno v revijah društva, čeprav je imel Mendel sam do njega pomisleke.

»Ni mi bilo neznano, da dobljenega rezultata ni mogoče zlahka uskladiti s sedanjim stanjem znanosti in da bi bila v teh okoliščinah objava izoliranega poskusa lahko dvojno nevarna, tako za eksperimentatorja kot za vzrok.«

Kljub temu je bila publikacija objavljena, beseda pa je bila bolj veljavna kot kdaj koli prej:

«Habent sua fata libelli - knjige imajo svojo usodo!« V tem primeru je bila to usoda, ki jo je zaznamovalo posebno ozkogledno filistrstvo v strokovnih znanstvenih krogih. Publikacije društva Natur forschenden Verein zu Brünn izmenjali z več kot 120 drugimi društvi, univerzami in akademijami doma in v tujini, šle so na Dunaj in v Berlin, pa tudi v London, Pariz in Peterburg, v Rim in Upsalo. Resnično revolucionarnemu odkritju outsiderja Mendela ni bilo nikjer, prav na nobenem mestu učne znanosti, posvečene nobene pozornosti. Menili so, da se z njo ni vredno ukvarjati. Rokopis je bil prepuščen gnitju in nabiranju prahu povsod po svetu in le čudnemu in srečnemu naključju dolgujemo njegovo slavno vstajo - čeprav šele 34 let pozneje, potem ko je veliki raziskovalec Gregor Mendel že 16 let ležal v grobu!

Najbolj značilen primer ozkoglednega, nerazumevajočega in večinoma zavistnega vedenja znanstvenih krogov do Mendelovih novih in globokih spoznanj je vedenje münchenskega profesorja botanike C. W. von Nägelija.

Nägeli bi moral, če bi bil kakršen koli raziskovalec tistega časa, glede na svoje delovno področje in način dela, z nekaj dobre volje prepoznati pomen Mendelovih odkritij. Toda ko je Mendel temu profesorju poročal o svojih poskusih križanja in presenetljivih rezultatih ter mu poslal svoj članek, je moral na odgovor čakati več mesecev, odgovor pa je bil izredno pokroviteljski. Mendelu se je ob branju tega zapisa verjetno zdelo ironično:

»Sploh se mi zdi, da poskusi s pisumom (grahom) niso končani, ampak da bi se morali šele začeti!«

Profesor von Nägeli je tako Mendelu naložil precejšnjo odgovornost, saj je njegova razprava temeljila na opazovanju več kot 10.000 križanih rastlin in je vsebovala jasne rezultate. Vendar Nägeliju očitno nista bila všeč klasična jedrnatost in kratkost traktata. Mendel bi lahko predstavil ogromno gradiva. Samo v delu Pisum je poročal o 355 umetnih oploditvah in opazovanjih 12 980 potomk poznejših generacij, ki so nastale s temi oploditvami. Kljub obsežnemu gradivu pa se je Mendel zaradi svoje dojemljive skromnosti izognil pisanju obsežnejšega dela, kar bi verjetno storila učenjaška hiša.

Nägeli torej ni imel pojma o Mendelovih osnovnih idejah in si jih sploh ni prizadeval razumeti. Prav tako mu ni prišlo na misel, da bi sam ponovil in preveril Mendelove poskuse, kot je ta predlagal. Ko je Nägeli v letu Mendelove smrti objavil svoje veliko delo o »Mehansko-fiziološki teoriji porekla«, ni omenil velikega raziskovalca ali njegovega dela o Pisumu, čeprav bi mu moralo ostati v spominu zaradi velikega obsega dela in ogromnega števila poskusov. Nenavadno pa je, da Nägelijevo delo vsebuje številne ugotovitve in stališča, ki močno spominjajo na Mendelovo delo o pisumu in so bila očitno od tam tiho »prevzeta«!

Profesor von Nägeli je na »outsiderja in diletanta« Mendela vedno gledal zviška in nekoč izrecno izjavil:

»Izvor organskega sveta sodi v najglobljo svetinjo fiziologije. Njegovo zdravljenje predpostavlja pravilno presojo na najtemnejših področjih«

Nato primerja nefiziologe, ki si upajo opraviti to nalogo, z obrtniki, ki si drznejo tesati hišo, kar je naloga le gradbenega mojstra. Za Nägelija je bil torej Mendel, ki ga je v resnici prekašal, manjvreden »nefiziolog«, čigar miselne oblike so se mu zdele nejasne in neznanstvene, vendar si ni niti malo prizadeval, da bi si te misli razjasnil. To je pojav, ki naj bi se pogosto pojavljal med »znanstvenimi kapacitetami« zaradi kadila z vseh strani, in samovšečnosti, ki neredko iz tega izhaja! Vsekakor pa Nägeliju ostro očitajo, da se po njegovi krivdi mendelizem ni začel leta 1866, ampak šele leta 1900.

Drugi znanstvenik, botanik Kerner von Marilaun, je od Mendela prejel podrobna poročila o novih odkritjih. Vendar tudi on v svojih delih ni mogel omeniti Mendelovega imena in njegovih revolucionarnih bioloških odkritij.

Leta 1868 je bil Gregor Johann Mendel izvoljen za opata avguštinskega kanoničnega samostana svetega Tomaža:

»... vendar me to ne sme ovirati pri nadaljevanju poskusov križanja, ki so mi postali tako ljubi; upam celo, da jim bom lahko posvetil več časa in pozornosti, dokler se ne ustalim na svojem novem položaju.«

Njegovo upanje se ni izpolnilo. Podcenjeval je obveznosti, ki jih je prinašalo njegovo novo dostojanstvo, in čas ter moštvo, ki sta bila potrebna za znanstveno delo, sta postopoma vse bolj pešala. Poleg tega ogromna količina dela, ki ga je opravil s poskusi križanja, v strokovnih znanstvenih krogih ni vzbudila niti najmanjšega zanimanja. Nihče ga ni razumel, nihče mu ni verjel! In problemi so rasli okoli njega: globoka vprašanja o dednosti, ki so mu jih dale njegove grahove rastline.

Nanj so mu njegove grahove rastline dale tako jasen odgovor, a ga noben sodobnik ni razumel in je postajal vse bolj zapleten. Zaradi nerazumevanja ali zlonamernega nerazumevanja svojega časa in posledičnega popolnega pomanjkanja podpore znanosti se je moral opat Gregor Mendel, preobremenjen z drugim delom in dolžnostmi, na svojo žalost vedno bolj umikati s področja raziskovanja, na katerem je dosegel tako izjemen uspeh, in prepustiti nadaljnji razvoj svojih idej bolj pronicljivim časom.

Vendar je do konca življenja ostal zvest svojim najljubšim cvetlicam in kot vrtnar in čebelar je bil dejaven v vsaki prosti uri. V čebelarstvu se je Gregor Mendel manj ukvarjal z donosom medu kot z vzrejo tujih pasem čebel in njihovim križanjem z domačimi čebelami. Na vsakem panju je bila pritrjena tablica, na kateri je bilo natančno zapisano, kdaj je bila uporabljena zadevna matica, iz katerega panja je prišla, kdaj je panj rojil, kdaj je bil ženitni let, kdaj je bila bitka s troti. S temi poskusi križanja čebel je upal, da bo pridobil nove informacije in morda potrdil svojo teorijo dednosti.

Še danes pa so pri križanju čebel velike težave: parjenje, tj. ženitveni let, poteka visoko v zraku, zato ni lahko popolnoma izključiti drugih trotov. Zato je razumljivo, da Mendelu ni uspel noben poskus popolnega križanja in da je bil do danes uspešen le en tak poskus.

Ameriški raziskovalec Newell je na oddaljeni »voucherski postaji« v preriji križal matico Apis ligustica (italijanska čebela) z Apis carnica (kranjska čebela), nato pa ponovno kranjsko matico z italijanskimi troti. V obeh primerih je iz teh križanj dobil generacijo Fi, vendar so bile le samice Fi križancii, medtem ko so bili troti Fi v celoti pripadniki matične rase. Najpomembnejši rezultat pa se je pokazal šele pri nadaljnjem razmnoževanju samic Fi. V skladu z Mendelovim naukom so se morale združene predispozicije v križancu ob nastanku gamet razcepiti. Samica je morala odlagati dve vrsti jajčec, eno z značilnostmi kranjskih čebel in drugo z značilnostmi italijanskih čebel. In ker so troti le plod neoplojenih jajčec, so morale po tej teoriji tudi bastardne samice proizvesti dve vrsti trotov, ki ustrezata dvema rasama. Te zahteve Mendelove doktrine so bile v celoti izpolnjene: Newell je dejansko opazil ti dve pričakovani obliki trota v razmerju 1 : 1 v F2 pri križanju čebel!

Čeprav ta izjemno zanimiva dejstva za časa Mendlovega življenja še niso bila znana, pa je za njegovo genialno zmožnost, da je probleme raziskal do potankosti, zelo pomembno, da je že desetletja prej domneval, da je delitev rastlin med tvorbo jajčec križanih samic ali nastanek več oblik trotov nujna posledica njegovega nauka, in je svoje poskuse s križanjem čebel pripravil prav za preverjanje te domneve.

Čebele in rože so mu bile najljubše tudi v zadnjih mračnih letih njegovega življenja. Tako kot pri cvetju je tudi pri čebelarjenju rad popeljal svoje prijatelje v čebelnjak. Tam je bil navadno veselo razpoložen in pripravljen na majhno šalo. Tako se je ob takšni priložnosti zgodil naslednji veseli dogodek:

«Nekega poznega zimskega dne - bil je začetek marca, vrt je bil prekrit s snegom, a sonce je že sijalo toplo in prijazno kot spomladi - smo prišli v čebelnjak in opazovali čebele, ki so kukale proti soncu in začele prvič izletavati. Opat Gregor Mendel je z navihanim nasmeškom rekel mlademu kleriku, naj na bel sneg pred čebelnjakom položi svojo črno glineno kapo. In potem se je tiho smejal, ko je ves roj čebel priletel na vidno temno točko, ki je čez nekaj časa namesto črne postala rumena; čebele so se namreč s črno kapico, za katero so mislile, da je to mesto brez snega, znebile tistega, kar so zaradi čistoče čez zimo hranile na sebi!«

V zadnjih letih življenja je opat Gregor Mendel trpel za kroničnim vnetjem ledvic, zaradi česar je 6. januarja 1884 umrl. Eden od njegovih bratov je naravo in življenje tega prijaznega človeka opisal v dveh iskrenih distihih:

«Clemens ac largus, affabilis unicuique,
Fraternusque pater, fratribus nobis fuit.

Flores amavit et juris defensor vim toleravit,
Qua tandem fessus, vulnere cordis obit.«

«Z odprto roko in prijazen do vseh, ki so prišli, je bil za nas brate prijatelj, oče in brat hkrati. Cvetje ga je razveseljevalo - krivica ga je silila v boj, dokler ni utrujen od spopadov z bolečim srcem umrl.«

Z Mendelovo znanstveno zapuščino so ravnali z malo spoštovanja. Od njegovih zapiskov in tiskovin so ohranili le dobro vezane knjige, vse drugo je bilo sežgano. Ali ni znanost pri tem utrpela nenadomestljive izgube, ni več mogoče ugotoviti.

Veliki raziskovalec se ni slepil glede uspeha svoje temeljne publikacije v času, ko so bile darvinistične hipoteze vedno odločilne za razlago novih rastlinskih oblik. Kljub temu je bil notranje prepričan o izjemnem pomenu svojih raziskovalnih rezultatov, ki so jih vsi napačno ocenjevali in zanemarjali, in nekoč je prijatelju izrekel preroške besede:

«Moj čas bo prišel!«

In enkrat je res prišel njegov čas! Vendar so morala miniti desetletja, preden sta bila Mendelovo ime in njegovo delo v znanstveni literaturi sploh omenjena s potegom peresa. Nezahtevno delo v sivih zvezkih Naravoslovnega raziskovalnega društva Brno je bilo že zdavnaj izgubljeno in pozabljeno!

Marca 1900 sta izšla dva članka profesorja Huga de Vriesa, enega je objavila Pariška akademija znanosti, drugega pa Nemško botanično društvo. V francoski razpravi so bila razmerja cepljenja v poskusih križanja predstavljena v popolnem soglasju s številčnimi razmerji Mendelovih poskusov, vendar se ime Mendel v tej izdaji nenavadno ni pojavilo. V nemški razpravi je de Vries na neznansko začudenje znanstvenega sveta zahteval, da je treba popolnoma spremeniti prevladujoče znanstvene poglede na teorijo križancev. Podoba vrste bi se morala umakniti sestavi neodvisnih dejavnikov, enote značilnosti vrste pa bi bilo treba obravnavati kot ostro ločene količine:

»Moji poskusi so me pripeljali do dveh trditev: 1. od dveh antagonističnih lastnosti ima križanec vedno le eno, in to v polni obliki. 2. pri nastanku cvetnega prahu in jajčeca se obe antagonistični lastnosti ločita. - Ta dva predloga je Mendel že pred časom postavil v najresnejše točke za poseben primer (grah). Vendar so bili pozabljeni in napačno razumljeni. Po mojih poskusih so splošno veljavni za splošne križance!«

De Vries je o Mendelovi razpravi dejal:

«To pomembno delo je tako redko citirano, da sem se z njim seznanil šele potem, ko sem že opravil večino svojih poskusov.«

Mesec dni pozneje, aprila 1900, je profesor Carl Correns iz Tübingena in junija 1900 profesor Erich Tschermak z Dunaja objavila razpravo o poskusih križanja, ki so se popolnoma ujemali s tistimi, ki jih je 34 let prej objavil Mendel. Correns je pisal o tem:

«Tako kot de Vries sem tudi jaz mislil, da je vse to nekaj novega. Potem pa sem se moral prepričati, da je opat Gregor Mendel v Brnu v šestdesetih letih z dolgoletnimi zelo obsežnimi poskusi z grahom ne le prišel do enakega rezultata kot de Vries in jaz, ampak da je podal tudi povsem enako razlago, kolikor je bilo to leta 1866 sploh mogoče.«

Tudi profesor Tschermak je povedal:

»Hkratno odkritje Mendela s strani Corrensa, de Vriesa in mene se mi zdi še posebej razveseljivo. Tudi jaz sem mislil, da sem našel nekaj povsem novega!«

Skoraj hkratno ponovno odkritje rezultatov dela Gregorja Mendela s strani treh raziskovalcev, ki so delali neodvisno drug od drugega, je povzročilo ogromno razburjenje v biološki znanosti doma in v tujini, novica o tem čudežnem odkritju pa se je hitro razširila po kopnem in morju. V nekaj letih je majhen, neopazen Mendeljev traktat prerasel v velikansko literaturo, mogočno doktrinarno zgradbo. Z dolgo pozabljeno objavo v Mitteilungen des Naturforschenden Vereines zu Brünn so raziskave dednosti postale osrednje področje naravoslovja. Poznavanje dednih pojavov, praksa racionalne vzreje živali in rastlin, znanje o prenosu lastnosti na potomce, o telesni in duševni sposobnosti človeške rase, o izvoru človekovih lastnosti in možnosti vplivanja nanje, znanost o osebni higieni, socialni higieni, reproduktivni ali dedni higieni ter znanost o genetiki in genetiki so postali osrednji elementi naravoslovja. Svet vse to dolguje Mendelovi razpravi iz leta 1866, ki je bila po obsegu tako majhna, po vsebini pa tako velika!

Danes, 80 let po prvi objavi, to delo začenja vplivati na misli in dejanja ljudi po vsem svetu. Gregor Mendel je preoblikoval naše poglede na življenje in razvoj, povečal je donosnost rodovitne zemlje in pripravil okrevanje vsega človeštva. Njegovo ime se bo vedno omenjalo kot ime pionirja nove dobe med velikani, ki so nas vodili k svetlobi.

Hvaležne biološke raziskave so Mendelovemu imenu postavile spomenik, ki bo trajnejši od vseh kamnitih in rudnih spomenikov: celotno novo raziskovalno ustanovo so poimenovale »mendelizem«, poleg tega pa so skovali besedo »mendel« za vedenje vseh živih bitij, ki pri dedovanju svojih lastnosti upoštevajo Mendelove zakone. S tema dvema besedama bo Mendelovo ime živelo, dokler bo obstajala znanost o življenju!

Iz knjige Elmar Brugg: Spiessbürger gegen Genie, Die Tragik des schöpferischen Menschen, GYR Verlag, Baden/Schweiz, 1952

Prevod -nk