Nedelja, ki sem jo nameravala
preživeti s teboj
kot toliko prejšnjih nedelj,
je ostala nema,
ognjišče hladno.
Besede brez glasu
odzvanjajo v ušesih in srcu.
Stene, ki so srkale
tvoje domislice, tvoje spomine
in ohranjale njihove skrivnosti,
nimajo več komu prisluškovati,
ne nimajo ničemur več nadejati.
Obsedela sem doma
in listam tvoje knjige,
tvoje pesmi, tvoje zgodbe,
slišim jih, pripovedovane
s tvojim glasom
in pospremljene s tvojim smehom.
Veliko so ti pomenile,
vanje si položila svoje upanje
v večnost, v srce, ki ne neha čutiti,
tudi ko se ustavi.
