Poslan je bil k Daretu nekega zgodnjega jutra, ko je ta še ležal v svoji postelji in se pripravljal, da vstane. Odgrniti posteljo, odpreti okno, se obleči. Grenka slina mu je polnila usta, ko je pomislil na ogledalo v kopalnici, ki mu bo v hipu, ko bo odprl vrata, treščilo v oči njegovo podobo.
Prejšnji dan je bil le še eden v nizu neuspešnih dni, ostudnih dogodkov. Še preden se je lotil kakšnega opravka, je že zaslutil, da bo šlo vse narobe. Četudi je bilo opravilo še tako drobno, skoraj nepomembno, se je takoj kje zataknilo. Najraje bi kar ostal v postelji. Na varnem. Šef mu je tiščal pred nos neko fakturo:
»Kakšen zmazek je to, Kopšar? Sem mislil, da bo tisto opozorilo pred dvema tednoma zaleglo. Kaj spite na delu?«
Sestri Duši je obljubil, da ji pride v petek popravit sušilec za lase. Isti dan je pri prijatelju Ludviku v garaži menjaval zavorne obloge na starem Fordu. Na sestro je enostavno pozabil. Najbrž zato, ker se mu nikoli ni preveč ljubilo hoditi k njej in njenima razvajenima otrokoma.
Še prepričljivega opravičila se mu ni dalo izmisliti, ko mu je potem v soboto telefonirala in mu užaljeno težila, kako je zaradi njega prišla prepozno v gledališče, ker si je morala posušiti lase brez sušilca. Kar pustil je, da ga je vleklo dol v temo brezvoljnosti. Vseh napačnih potez in spodrsljajev je bilo že toliko, da bi potreboval vagone energije, da bi lahko začel znova.
Rad bi prišel iz postelje vsaj toliko, da si vzame iz hladilnika mleko, naredi požirek ali dva in potem znova leže. Na časopisu ob postelji so se sušili ogrizki jabolk in lupine pomaranč, v sobi je zaudarjalo po uveli solati, prepojeni s kisom in oljem. V emajlirani skledi je stala na mizi od prejšnjega večera. Obrnil se je k steni in se nakremžil od zoprnega zvoka, ko se je hrapava koža na peti podrgnila ob rjuho. Svetloba, ki so jo rebrače v ozkih trakovih metale na steno, je na trenutke pojemala, pa se spet okrepila, mu trepetala pred očmi, čeprav jih je trdo zatiskal. Spet se je obrnil na hrbet, da bi se izognil vonju po svojih mastnih laseh, ki je prihajal iz blazine. Rjuha se mu je spodvihala pod zadnjico, da je začutil pod stegni gladko površino vzmetnice.
Žar, ki ga je nenadoma opljusknil, je čutil najprej na čelu. V dveh mehkih curkih mu je nato stekel v očesni duplini in mu s svilenim jezikom obliznil veke. Kot da bi ležal na plaži in bi mu sonce obsijalo premrlo telo. V glavi je čutil nekaj oranžnorumenega, PRIJAZNO BARVO, ki mu je polnila prostor okrog možgan.
»Topla kopel…topla kopel…,« je zaznaval v mislih. Čutil je nenadno čilost v gležnjih, ko je vstal ter si nataknil copate. Zdaj je odprl oči in se skoz trepetavo bleščavo, ki je polnila sobo, podal v kopalnico. Odprl je vodovodni pipi. Slekel je prepoteno majico in spodnjice, stal pred kadjo. Nato se je vrnil v sobo.
»Malo iz stekleničke, pa še to, čisto malo, v pest,…to ..,« je govorilo v njegovi glavi, ko je odprl omarico in si sipal v dlan razne začimbe in dišavnice. Ko jih je vsul v kad, se je voda obarvala zelenkastomodro. Legel je vanjo, voda in prostor sta ga potegnila v puhtečo maternico vonjav, okrog popka so se mu začeli širiti krogi ugodja. Razkrečil je prste na nogah, da si je voda skoznje utrla pot nazaj k udom. Njegovo telo je dišalo, ko si ga je utiral z brisačo. Stal je pri oknu in zdaj natančno čutil rahli pritisk na hrbtu. Kot bi se vanj upirala sapa.
Stopil je na ulico in zavil v trgovino ob velikem parkirišču. Polnil je košarico s stvarmi, ki mu jih je že zdavnaj zmanjkalo, ki jih je nujno potreboval, pa ni imel moči, da bi jih nakupil. Prsti so sami našli pot do zavitkov, škatel, steklenic… Kot da se je okrog zapestij ovila rahla zračna zanka in mu dvigovala dlani k policam.
Doma je odprl okno, da je večerni zrak iz sobe prepodil zagatni vonj in vsakič, ko je potegnil z vlažno krpo po pohištvu, se je zagledal v svoje prste. Koža na njih je bila napeta, na členkih je drobno skelela, nohti so bili rdečkasti. Soba je bila počiščena in na trenutke je v nosnice ujel rahel vonj po ozonu. Imelo ga je, da bi se odpravil v gozd, prinesel smrekove veje in z njimi prekril tla. Snažnost v sobi je bila nekako svečana, nekaj obrednega je bilo v njej. Dare je razširil roke, pustil je, da ga dobri dotik pod pazduhami nosi k predmetom v sobi. Dotikal se jih je s konicami prstov, licem, čelom, ustnicami… Spoprijateljeval se je s svojim bivališčem.
»Kdo si?« je nastavil obraz v zrak, ko je legel pozno ponoči v posteljo.»Kdo si, ki si mi prišel pomagat?«
»Tvoj sem. K tebi poslan…Prepusti se mi,…pomagam,« mu je mehko zazvenelo v lobanji. Rjuha se je sklenila okrog njega kot snežnobeli cvetni list in zatisnil je oči v miren spanec.
Angel se mu je postavil ob bok. Kot toplo zračno plast ga je čutil. Zdrsnil je vanj in zaplal skozenj kot zdravilni zvarek. Od tistega jutra se je za Dareta vse obrnilo na bolje. Vstajal je z nekakšnim mirnim zadovoljstvom, v njegovem življenju je bilo vse manj zapletov. Še gibati se je začel drugače - njegova hoja je postala lahkotnejša, hrbet se je vzravnal, prijem rok je bil zanesljivejši. Ljudje so iskali njegovo družbo, radi so se pogovarjali z njim; pomirjala sta jih je njegov glas in razumnost v njegovem razmišljanju. Še preden se je problem prav pojavil, je že zaslutil rešitev. Kot da bi mu skrbna roka obračala glavo v pravo smer, mu potrkala s prstom po čelu, ko se je bilo treba ozreti navzgor, se dotaknila tilnika, ko je bilo treba pripogniti glavo. Ko je sedel, da bi počival, so se pred njegovim notranjimi očmi mešale barve v sijajni kalejdoskop, trenutki so odcingljavali kot kraguljčki v njegova ušesa. Brž ko je zvečer legel v posteljo, že je namočil noge v mesečinasti tok, po katerem je potem plul do jutra.
Milena je pri malicah rada prisedla k Daretu. Še sama se je čudila, kako da ji kaj takega pred meseci še na misel ni prišlo. Dare se ji je vedno zdel raztresen, nervozen, človek se je hitro nalezel njegovega nemira. Sklanjala sta se vsak nad svoj krožnik, pomenek med njima je stekel docela neprisiljeno. Mirno je prikimaval, se ji tu in tam pozorno zazrl v oči. In vse je bilo enostavno, nič se ji ni bilo treba truditi. Čutila je, da je njeno obnašanje naravno, pogovor z Daretom je doživljala skoraj kot glasno kramljanje s samo seboj. Ko jo je nekega petka povabil k sebi na večerjo, mu je s smehljajem pokimala, ne da bi se šla obveznih igric, ki se jih mora držati dekle v taki situaciji: kratek premolk in zadržana privolitev.
Ko sta spila zadnji kozarec vina, jo je prijel za roko in odpeljal do postelje. Legla je, ne da bi ga prosila, naj si, za božjo voljo, ne misli, da je lahko dekle, ki leže k moškemu že ob prvem zmenku. Dare je potegnil hlačke z njenih drobnih, skoraj koščenih bokov, pritisnil ustne k njenim vlažnim sencem. V tistem trenutku je čutil, kako se mehak pritisk seli z njegovega boka. Sedaj se je prekobalil in ga zajezdil preko ledvenega dela hrbta. Dare je dvignil glavo in obmiroval.
»Pusti mi, samo malo…,« je pridušeno mrmralo v njegovi glavi.
Mehko, a odločno ga je pritisnilo nazaj k Mileninemu telesu. Z jezikom se je ustavil v jamici za njenim ušesom, dlan med njenimi stegni mu je obmirovala. Ko ji je hotel prevzdignil boke, se je zakotalil proti goltancu skoraj nestrpen drhtljaj:
»Ne še, počakaj še malo. Prepusti se…počakaj…«
Milena je odprla oči in se ga oklenila z nogami okrog ledij. Pod trebuhom ga je stisnilo, da je trznil in skoraj trdo udaril ob njene medenične kosti.
»Prepusti se, pusti mi malo, samo malo…,« se je mehurčkasto zapodilo pod lobanjo.
Dare se je sunkovito prevalil na bok in sedel na rob postelje. Začelo ga je grabiti po celem telesu, kot da nekdo usmerja vanj grobe curke tople vode. Hotel je vprašati, si dati duška nenadnemu ogorčenju, ki ga je preplavilo. Pa je z grozo v glavi začutil popolno nemost. Le divjanje in mučno pokanje mehurčkov. Milena se je obrnila na trebuh in zakopala glavo v blazino.
Nenadoma je pritisk ponehal, v glavi se je razpočil zadnji mehurček. Meglasta praznina je Dareta skoraj potegnila nekam k stropu.
»Le še enkrat bi…. Zadnjič…hladno je…Ogreti se…samo še enkrat,« je komaj čutil v glavi. Čela so se mu dotaknili dolgi prsti. Od hlada, ki je zavel od njih, se mu je zgrbančila koža.
»Hladno je, mrzlo….malo ogreti, samo malo toplote…,« je ponovilo še enkrat žalostno drhtenje in se potem izgubilo.
IME MI JE OMBRA
»Ime mi je Ombra,« pravim in se še bolj sklonim k ženski, ki sedi za linico.
»Gospa, tu piše, da se imenujete Štefanija Grušovnik,« ponavlja ona in kaže, da bo zdaj zdaj odprla okence na linici ter potisnila glavo skoz odprtino, da me prepriča, da ima prav ona in njeni papirji.Vroče je in ljudje, ki stojijo v vrsti za menoj, se že živčno prestopajo, moški za mojim hrbtom polglasno nerga.
»Vi kar lepo napišite v tiste svoje papirje Ombra,« trkam z nohtom po šipi, ki naju loči, nato pa spravim kuverto s potrdilom v torbico in se počasi obrnem.
»Gospa, tako ne gre, te stvari ne gredo kar tako…« še vedno ne utihne. Jaz pa že grem počasi k vratom, z glavo sem še vedno napol obrnjena, da me ženska za linico lahko sliši, ko čisto mirno rečem:
»Seveda gre, le malo se je treba potruditi. Jutri spet pridem, vi pa se pogovorite s svojim šefom.«
* * *
Pred letom dni takega razgovora ne bi opravila na tako miren način. Že po nekaj besedah bi mi kri udarila v glavo, s tistim potrdilom bi mahala pred okencem. Uradnica pa bi ravnodušno zrla nekam prek moje glave in ponavljala svoj:
»Gospa, to ne gre….«
Sedaj je drugače in skoraj zabava me, ko nekateri ljudje mislijo, da me lahko odpravijo kar tako, če se jim le zazdi. Vedno jim pustim kakšen dan ali dva, da si premislijo, da popravijo napako. Pa si ne! Bedaki!
Ko sem bila še otrok, me je mama vedno poskušala obvarovati pred razburjenji. Kasneje mi je pripovedovala, da še ni videla otroka, ki bi se tako silovito razjezil, kot sem se jaz.Spominjam se le občutka, ki me je obšel, kadar kaka reč ni šla po moji volji, kadar me je kaj nerviralo. Začelo se je z navalom krvi v glavo. Zdelo se mi je, da mi bo strašen pritisk predrl bobniče in bo kri v dveh spenjenih fontanah brizgnila iz ušes. Grlo se je stisnilo in zaprlo krvi pot nazaj po telesu. Brbotala je v glavi, mama je z grozo gledala moj modrikast obraz in me poskušala umiriti. Jaz pa sem zagrabila kakšno stvar, jo prelomila, vrgla v zid ali treščila ob tla. Hreščanje ob lomljenju predmeta, tresk, ko je udaril ob tla, je zrahljal čep v mojem grlu, da se je kri počasi odtekla. Odrasla sem in spoznala, da tako ne bo več šlo.Bilo je v prodajalni čevljev, kjer sem takrat delala. Neka stranka me je spravila v bes, ker je pod nos moje šefice molila čevelj s podvrnjeno peto in trdila, da sem ji takega prodala. Čevelj sem ji iztrgala z rok ter z njega v enem zamahu odlomila tisto pošvedrano peto. Besnela sem po prodajalni, čevlji so leteli s polic, kartonaste škatle so hreščale pod mojimi nogami.
»Ja, tako ne gre več naprej,« sem si potem rekla, ko so me izpustili s psihiatričnega oddelka. »Tisti čep v grlu, ki krvi ne da, da bi mirno uplahnila, me bo stal še prostosti,« sem si govorila. A nise vedela, kaj naj storim.Da kri ne bi planila v glavo, brbotala za bobniči…
Potem se je nekega dne zgodilo, poklicalo me je…
Sedaj hodim po mestu brez bojazni, da se bo kakšna neroda zaletela vame, mi stopila na občuljive prste ali pa da mi bo kakšno teslo polnilo ušesa s preglasnim govorjenjem, cvilečim smehom ali kvarilo na avtobusu ali vlaku trenutke branja z idiotskim mlaskanjem, pokašljevanjem, žvečenjem…
Sedel je v avtobusu na sedežu pred menoj. V naročju sem držala veliko vrečko s paradižnikovimi sadikami. Prekladala sem jo sem ter tja, da ne bi s preveliko silo pritiskala na moja, od revmatizma otekla kolena. Nenadoma je pritisnil na vzvod na naslonjalu za roko, sedež se je sunkovito pomaknil nazaj, se spustil in mi stisnil vrečko s sadikami k trebuhu. Tiho sem kliknila in gledala njegovo plešasto glavo z mastno kožo, ki se je napenjala čez nekakšno koščeno grbo na temenu. Udobno se je nameščal na sedežu, obračal glavo na naslonjalu, kot da ima pod njo otep slame, v kateri si dela prijetno vdolbino za počitek. Iz vrečke je rezko zadišalo po zmečkanih paradižnikovih stebelcih in že sem čutila kri, ki je brzela iz stotine potočkov in drobnih izvirčkov ter se stekala v utripajočo cevko, ki je vedno srditeje pumpala gosto tekočino navzgor proti glavi. Slišala sem, kako je grgrala in mlaskala, gosta in mastna, v členkih pulzirajoče cevi. Pod brado pa je že čakal čep, da se čvrsto zagozdi v ustje cevi, da jo ujame in pusti besneti pod lobanjo.V grozi sem pogledala okrog sebe, videla sprevodnika, ki se je sklanjal k potnici v sprednjem delu avtobusa, otroka, ki se je igral z vozovnico, nekaj sedežev pred menoj na desni strani, pa možaka s temnim klobukom na glavi, ki je dremal, z licem naslonjen na šipo. Potem pa sem uprla oči v tisto plešasto glavo pred seboj, ki je že našla udobno lego za počitek. Zapičila sem pogled v grbo na vrhu glave, v mastni lesket kože in tedaj mi je udaril v nos tudi njen vonj. Kiselkasti vonj brisače, ki se nikoli ne posuši do suhega, vonj po posušenem znoju, pomešanem s puščobnim zadahom kože, ki zaradi zamašenih lojnic ne more zadihati. Gnus mi je opljusknil težke veke in zvlekel želodec skoraj do vrha prsnega koša. Začutila sem, da ne bom več mogla vzdržati niti trenutka, s sedežem pred seboj, spuščenim nekako do višine mojih ramen, z gnusno glavo nekaj decimetrov od sebe. Cev v meni, nabita s penastjo krvjo, se je začela tresti, vibrirati, se oglašati in ko sem se prepognila v pasu, da prisluhnem, kaj mi sporoča, sem spoznala. Jasno sem razločila.
»Ombra! Ombra!« je brnelo v meni.
»Ombra!« sem nemo oblikovala z ustnicami, ne da bi odtegnila pogled od zaudarjajočega temena glave, ki je mirovala na naslonjalu nedaleč od mojega nosu.
Koščena izboklina na vrhu glave je oživela; pravzaprav zaplata kože na njej. V drobnih trzljajih se je začela raztezati na vse strani, trdo drgniti ob koščeni izrastek. Možak se je zdrznil in si segel s kosmato dlanjo h glavi, koža pa se je že tanjila nad ostrim koščatim vrhom izrastline. Kot da bi jo neka nevidna roka polirala in ji poskušala zgladiti oster rob. Izpod dlani se je čez nekaj trenutkov pocedila kri. Človek pred mano je javkal in pri vsakem gibu z glavo škropil rdeče kaplje okrog sebe. Smrkavec, ki se je igral s karto, se je obrnil nazaj in ko je z odprtimi usti buljil v tipa, ki je zdaj v grozi poskakoval na svojem sedežu, me je s svojim velikim izbočenim čelom spomnil na fanta, ki po cele popoldneve meče žogo v zid sosedove hiše. Ustnice so še vedno oblikovale ime Ombra, ko sem pognala curek krvi z možakarjeve glave naravnost v njegovo trmasto čelo. Tako!
* * *
Nič več mi ni težko, ko grem od doma. Neprijetnim stvarem grem naproti kot avanturist, ki izziva in se preizkuša v nevarnosti. Včasih kar zavlačujem neprijetne trenutke, mirim zvenečo Ombro, ki neučakano trepeče sredi mojega trupa.
»Mirno, Ombra, bom že!« ji prigovarjam.
Zavlačujem sladke trenutke, kot zna izvežban ljubimec pomiriti svojo slo, jo preložiti, zavlačevati vrhunec pri ljubezenski igri. Ombra! Ombra, počakaj še malo!
Nasmehnem se, ko začne sosed v zgodnjih nedeljskih urah vrtati z vrtalnim strojem.Včasih počakam cele pol ure. Drhtljaji mi udarjajo že nazaj čez rame, ko ustni mehko zaokrožim v Ombro. Vrtalni stroj poči ob tla, poplesuje po sobi, vrta luknje v pohištvo… Idiotu končno uspe izvleči vtikač iz vtičnice in spraviti stroj v škatlo za orodje. Žena kriči, bezlja s sesalcem za prah po prostoru.
Drugič se več ne bo tako poceni izvlekel!
Smrklja na mestnem avtobusu zdolgočaseno zre skoz šipo in odprtih ust glasno žveči žvečilni gumi. Z dobrodušnim nasmeškom zrem v njena usta, a ko žvečilni poči, ji najprej odstopijo prednji zobje zgornje čeljusti in se nalepijo nanj. V hipu neha mleti in izpljune žvečilko. S popolnim nerazumevanjem zre na dlan, kjer se belijo njeni zobje, zapičeni v gumo.
Nobena reklama v kateri zobozdravniki še tako vneto hvalijo žvečilne gumije, je ne bo več pripravila, da si ga vtakne med preostale zobe.
Ja!
Slokega, rjavolasega študenta, ki sedi v študijski knjižnjici, poznam že dve leti. Večkrat listam po raznih revijah; časa za take stvari je zdaj, ko sem v invalidskem pokoju, na pretek. Sedi dve mizi pred menoj in si z neverjetno naglico grize nohte. Ko odloži prvo knjigo in se loti druge, je na vrsti nos. S palcem leve roke- fant je namreč levičar, si temeljito in globoko brska po nosu in ne da bi pogledal, kaj je privlekel iz globin, si prst obriše ob spodnjo stran mize. Ombra kar zarjove skoz cev. Kot čelistko, ki je prišla v skladbi do oznake furioso, jo grobo poteguje, da nekajkrat v veličastni amplitudi zatleskne ob drobovje. Dekle ob študentu zavrisne, ko mu zropota knjiga na tla, revež pa je ne more pobrati, saj mu je nenadoma potegnilo tri prste globoko v nos. Nabiti nosnici odtrgata pretin od rastišča. Nos ob straneh odstopa. Študent poskuša rešiti preostale knjige pred slapom krvi. Ne uspe mu. Prsti so kot prirasli na razcefrano tkivo. Po nekaj minutah jih končno le izvleče, toda nos-prstojedec jih je poglodal vse do členkov. Mladeniču nohtov torej ne bo več treba gristi.
Ne bo ga več sem!
* * *
Jutri grem na pošto.
»Ime mi je Ombra,« se bom znova sklonila k uslužbenki za linico in ji pred nos pomolila potrdilo.
Ona pa spet:
»Gospa, tu piše Štefanija Grušovnik. O tem sva se vendar že včeraj menili!«
