Mesec knjige −
nanjo se spomnim,
ko odmislim revije
polne zvezdniških obrazov
in zaželim si prodornih misli,
pa ne esejev in raznih filozofov,
pač pa preproste, iskrive,
kdaj pa kdaj tudi nagajive besede,
ki spomni me otroštva.
Berem po občutku,
se prepustim trenutku,
zaspim s knjigo,
to mi predstavlja Prvo ligo.
Čez dan živim z medicino,
preizkušam, mislim, sklepam,
o poklicu sanjam in raziskujem.
Zvečer pa ponavadi
me kaka izvirna misel preplavi,
v glavi si takoj selekcijo napravim:
»To je nujno, tisto ne,
drugo bom odmislil vse!«
Ponavadi obratno se napravi.
Obožujem tiste redke,
nočne ure,
ko telo počiva,
glava pa ves čas sprašuje:
»Kaj je hotel Polikarp,
ko za skrinjo je denarja
uničil človeka vredno je življenje?«
Ko hodim tu in tam po trgu,
grem mimo spomenika Vodnika,
ki za svoje čase bil je inovator
na besednem sploh področju.
Ko ponujali so stare knjige,
se nisem mogel več premikat,
kot strast lovca iz davnine,
me beseda iz krempljev
ni več izpustila.
Včeraj bral sem Petra Pana,
za hip zapustil
realne sem svetove,
večer polepšal še mačkonu,
ko sem bral mu poezijo.
Naj se dobro ve,
da april je mesec knjige,
praznik ljubiteljev domišljije!
NOCOJ JE DAN
Nocoj je dan za prikrito samoopazovanje,
da preučimo zemljevid in v roke vzamemo kompas.
Spet neuspešno iščem nove ljudi,
brskam po čustvih in skritih čereh.
Tako več ne gre, je čas za spremembe,
moram domisliti se nove omembe.
Nocoj je dan,
ko bom izstavil račune,
najprej sam sebi za naprej in nazaj,
nato pa še tebi,
ki šest let si nažirala mi hormone,
spravljala me v negotovost in skorajda v brezup,
ko sem hotel verjeti v ljudi.
Nocoj je dan,
kot ga še bilo ni nikdar, jezen sem na svojo negotovo prihodnost,
jezen na svet, ki ruši mostove,
bled kot vampir,
ko pomislim na to,
kaj šele pride.
Nocoj je dan, ko bom do smrti pijan,
čeprav doma sam bom krmil golobe,
sedel na balkonu,
kritiziral zvonove,
krmil lastne neizmerljive domišljijske svetove.
PREDSODKI
Predsodki v naši družbi
vir političnih so trenj,
čefurji, pedri, invalidi, cigani in migrantje
uživajo poseben mit,
namesto da v naši družbi
končno bi imeli mir!
Moti nas drugačnost,
vse, kar ni pod navednicami »normalno«
vzbuja v nas prezir,
pogosto pomislimo na uporabo pojma marginalen.
Že če iz lokala stopiš okajen,
za nekoga tarča si komplimentov zafrustrirane narave!
Na vasi bolj opazno, v večjem mestu malce manj,
a zato toliko bolj skrito in direktno piči te zašiljena puščica,
zmedena so tvoja lica,
v tvoje srce spet padla je kapljica pelina!
Kaj jim povedati nazaj, da užaljeni niso obrekovalci?
Kako v njihov um projicirati kanček zdravega razuma?
Zame življenje dobi širino,
če se moj socialni krog razširi,
če me ne obdaja strah pred neprijetnimi izpadi
in me prijazna beseda doleti,
na življenje prijetno okrog mene opozori,
občutek izpolnitve v sebi svet prijazen naredi!
Prišel od drugod je v naš svet, da bi poiskal življenje,
namesto tega postal vir zbadljivk za krog je omejencev,
navajenih na svoje plehko življenje!
Kamorkoli stopi, opazna je njegova barva kože in glas jezika,
domačini povezujejo ga z ISISOM in Alkaido,
čeprav sploh njihove ni vere in po srcu diplomat.
Ko možakar pogleda nogometno si tekmo
in v roki piksno piva drži,
žena očita mu lenuharstvo,
on njej, da nima posluha za šport!
Namesto, da bi združila moči,
zdaj se po stanovanju do sosedov sliši družinski prepir …
Pesmi so iz zbirke Planet Goričko, ki je izšla pri Kulturnem centru Maribor v letu 2021.
