Knjiga je hiška
brez oken, brez vrat,
v njej pa domuje
prebrisani škrat.
Črke ylaga,
kuje besede.
Hrani modrosti
vede in zmede.
Pravljice srečne,
zgodbice večne.
V zgodbah živijo
princese, kdaljiči,
srčni vojščaki,
kruti biriči.
Pravica s krivico
se kosa in meri.
Junaku v knjigi
nihče ne zameri.
»Pozdravljam te,
škrat, zares si bogat,
saj knjige so prvi
modrosti zaklad.«
SO ULICE...
So ulice, ulice
živahne, zaspane,
so hišice, hišice
majhne, velike,
v hišici sobice,
v sobi so slike.
Slike so slike.
Slikar jih nariše.
Na njih so vasice,
ulice, hiše.
Vse prav mikavno,
zabavno in živo.
Pod sliko pa bereš:
»To slikal je Ivo.«
Slikar bodi še ti.
Okrog se ozri,
kar vidiš, nariši.
Pod risbo pa
svoje ime podpiši.
POLŽEK, DOBER DAN!
»Polžek, dober dan!«
»Kam pa kaj, soseda čebela?«
»Nikoli nisem brez dela!«
In polžek se zvije, v hišico skrije.
SONČEK NI KRIV
Sonček ni kriv,
če ponoči ne sije,
za goro se skrije
in zvezdice drobne
žarijo, bleščijo.
