1. september 2000 – III. letnik
Deklica, le kam bežiš? Se skrivaš pred vsemi, kot mrtva se zdiš!
Nežen obrazek kot kamen je trd. Nanj sonce posije in dež ga umije, a zdi se potrt.
Vsak dan brezizhoden, polno skrbi te čisto zmaliči, srce utopi.
Po temni cesti hodim, temne zvezde gledam, temen zrak diham, temno srce čutim v svojih prsih.
To je temna cesta. Ni cesta. Je potka. Ni potka.
Jablana, pomlad je tu. Odpira ti bele cvetove, vrača ti življenje. Siješ in dišiš.
Zate je zopet vzšlo sonce.
Gora, ki se dvigam v nebo, in dolina, ko gledam na svoje žibljenje. Oblaki, ki ste moji prijatelji, in sonce, ki jasniš moje obzorje.
