1. september 2000 – III. letnik
Vojne je konec. Tam goboko v puščavi prevrnjen tank leži..
Napol je že zasut. Komaj še kljubuje, pesek ga kar naprej zasipuje.
Ko nas ne bo več, bo še tam ležal, v pesku zasut, vsevprek rjav.
Zdaj že vsi vemo — človeku je v naravi, da se prej ali pozneje sam pod rušo spravi.
Če se hočeš pred svetom umakniti, ne pomaga, da si zatiskaš oči — moraš si jih iztakniti.
Na kaj človek pomisli, ko se prikaže sekira?
Ali se rojeva miza ali pa drevo umira.
Prvi je suh in drugi debel, tretjega je sama žalost, četrti je ves vesel.
Peti so veliki in šesti spet majhni, sedmi so poosebljena kultura, osmi so kakor živali.
Deveti so tihi, deseti pa glasni, enajsti so hitri, dvanajsti počasni.
Trinajsti imajo radi senco, štirinajsti obožujejo sonce, petnajsti pričakujejo srečne, šestnajsti nesrečne konce.
Sedemnajsti so za meso, osemnajsti za zelenjavo, devetnajsti ljubijo pivo, dvajseti kadijo travo.
Enaindvajseti se jezijo, dvaindvajseti čisto nič, za triindvajsete glavni je bog, za štiriindvajsete pa hudič.
Petindvajseti se bojijo, šestindvajseti so pogumni, sedemindvajseti so bedaki, osemindvajseti pa razumni.
Devetindvajesti silijo v naravo, trideseti med ljuddi, enaintrideseti so copate, dvaintridesetih se vse boji.
Če so triintrideseti levi, so štiriindrideseti desni, ko petintrideseti so igrivi, so šestintrideseti smrtno resni.
Sedemintrideseti so za kladivo in osemintridesti za srp, devetintrideseti so za številko, štirideseti želijo grb.
Enainštirideseti so za bratstvo, dvainštirideseti hočejo kri, triinštirideseti ne čutijo čisto nič, štiriinštiridesete vse boli.
Petinštirideseti so grdi, šestinštirideseti pa lepi. Vsi pa so brez izjeme drug za drugega slepi.
