Modro nebo so prekrili temni oblaki.
Med seboj se prerivajo in zakrivajo sonce.
Nebo se je razjokalo
in mi razkrilo svojo žalost.
Jočem s teboj,
tiho, čisto tiho, da me nihče ne sliši.
Nocoj bodiva eno,
ne zadržujva solz,
naj izperejo bolečino srca.
Nocoj bodiva skupaj sama…
Kdo je ranil to jekleno srce?
Pošlji nanj svoje strele,
rani ga, kakor je on tebe.
Kako sva si blizu,
čutim tvojo bolečino.
V noči brez sna
se skupaj izlijeva v bližnjo reko.
Kakšno bo jutro?
Poskrbiva za sonce.
Pozabiva.
NEDOSEGLJIVO
Oko te je zaznalo,
uho slišalo tvoj trudni korak,
naenkrat je svet spremenil barvo.
Nič več ni črn.
Narava se je slekla pred menoj
in pokazala vse svoje lepote.
Sončni žarki se odbijajo od trave,
v njej se zrcali modro nebo.
Sredi trave in visokih dreves si stal.
Zazrem se v nebo,
opazim ples igrivih oblakov.
Tako blizu, a predaleč,
predaleč,
da bi obraz začutil njihovo mehkobo.
Spominjajo me nate.
Blizu, a predaleč za dotik.
REŠITELJ
Nestrpno sem čakala nekoga,
tujca v noči,
ki bi me lahko rešil.
Pričakovala sem, da bo rešitelj pozvonil.
Na stolu ob vratih sem čakala,
zvonec ni zazvonil.
Nihče ni slišal obupanega krika na pomoč.
Jutro je rešitelja prehitelo.
Dolga noč ni spremenila moje resnice.
