Najraje pišem zjutraj,
ko ustnice sonca našminkane
s češnjevordečo šminko
poljublja minko.
Najraje pišem opoldne,
ko rime poplesujejo
po mizi, kamor jih servirajo
kralji tišine.
Najraje pišem zvečer,
ko se dinozavri,
otroške igrače,
odpravljajo spat.
Najraje pišem ponoči, zapišem
še o križanem, ki ima glavo nagnjeno na desno
in ga neprestano obletavajo angeli
z nadzemsko lepimi obrazi.
RDEČI GOLOBI
I.
Lasje moje ljubice
v barvi rdečega jasmina,
v barvi modrega jasmina,
v barvi belega jasmina
ji padajo na čelo,
belo marmorno čelo.
Marmor ali rezbarija
bogov – ne vem!
II.
Rdeči golobi se bodo
mogoče najedli maka,
a to niti ni pomembno,
bolj pomembno je,
da se ljubiva,
ti s figovim listom
ali raje gola,
seveda raje gola,
seveda raje gola
kot lapuhov list
na razčesanem travniku.
ODŠEL SEM
Odšel sem.
Kljub golobom,
ki jih opevam,
ki grulijo
v tričetrtinskem taktu;
ali lahko ta pesem postane
valček? Na lepi modri
Donavi ali kaj podobnega?
Ne. Le ribji molk v ribniku,
kjer ribe krotovičijo
mojo pesem, da naposled
poribi, da se spremeni
v dež, ki so ga veseli
le deževniki, žabe in črni
močeradi z lepimi rumenimi
ornamenti.
PIVEC
Zbiram lupino dneva, ki se že preveša
v večer in Pero,
moj dobri prijatelj mi je spet
plačal 2 deci svetlobe
oziroma 4 deci mariborčana, vina,
ki ga najraje pijem
in ga bom pil še naprej,
čeprav si bom sam plačal recimo liter malvazije.
JUTRO
Pretresljive izpovedi pesnikov,
ne, te me res ne ganejo
a veste, kaj me gane
bolečina in blaznost
ki se kot razliti možgani
razlivata med njihovimi
verzi
HOCHSHIPILI
Govinda pleše po eni nogi
prevedite svete knjige
v vse jezike,
a pazite na pravopise
in pravilno
prehrano:
če berete v nemščini,
jejte znameniti
dunajski zrezek,
če pa berete v slovenščini,
jejte žgance, zabeljene
s sončevimi ocvirki.
KONCERT
Orkester škriplje v napol gluhem
ušesu, sem nekakšna molznica,
ki jo molzejo za obilni blagoslov trav
in kadar sem s samim sabo
nekakšne draguljar tišine, nekakšen
fon za tišino, ko zabadam trilček
v pelod, sem metulj, sladkam se,
čeprav vem:
pesem nastane šele, ko v zrcalo
zakopamo skelete cinij
in molimo za njihovo posmrtno življenje,
molimo tudi za bolečine, da se
spremenijo v fokus sreče,
ki razliva črke po papirusovem polju,
jih sestavlja v besede,
potem v plišaste medvedke
ali verze in tako nastane
pesem in če je utrujena,
počije v borutovem
ušesu.
V bližnjem bistroju kupim sladoled,
med sladkanjem se odvrti
sladki film, grlici na strehi
plaho vreščita, slišim ju,
je večere, sonce se že poslavlja,
gozd šumi svojo uspavanko,
drevo in škrat sta eno,
škrat si postelje privid v grčo
in straši mimoidoče.
Orkester je utihnil, virtuozi so
spravili glasbila v kovčke,
je polnoč, ugasim radio…
