Po zbirkah z naslovom Čezse polzeči in Tišima, urednikovanju revije Idiot in programiranju festivala Literodrom je Uroš Prah ponovno udaril med knjižne molje z zbirko Udor. Pomenljivo je, da je del zbirke nastal na tujem: na Dunaju in v New Yorku, kjer je pesnik ustvarjalno gostoval.

In pesem s petinsedemdesete strani, ki je vsaj odraz oddaljenega pogleda na domače, se glasi: »Ta jezik postaja trpen / s tem jezikom je mišljena slovenščina / mišljena je kaj pa misli manj kaj / ta reva bi rada pa nekako ne more.«

Pomenljivo je tudi, da je knjižni ovitek v izvedbi Žive Božičnik Rebec slika kraterskega renderja, kar kaže na naravnanost zbirke, ki je nasilje, povzročeno z nujnostjo usode. Pesmi so oblikovane zgledno, kar pomeni, da so brezkompromisno izvedene od velike začetnice do pike brez pretiravanj z dodatnimi ločili, saj je vsaka pesemska vrstica en brizg izpodnebnika. Tak izpodnebnik pa se, kakopak, zarije v prah in ga dvigne. In pesnik se je odločil, da udre v domačinščino, v slovenščino, da jo izpraši, prezrači, očisti in nanovo sestavi, oplemeniti, da ne bo tako uboga njena izraznost. In, treba je priznati, pesniku uspeva, pesniku se dogaja čistilna akcija v vsem njenem sijaju. A kako mu uspeva, na kakšen način?

Del odgovora ponuja pesem na enainšestdeseti strani, ki se začne takole: »Leteti za poezijo / tesalijska krila / nenehne premestitve / avtorske avre«. Pesnik se torej loteva predrugačenja domačinščine z mnogih leg, iz tujine, ob različnih hitrostih in s poznavanjem različnih poetičnih opusov, ki v njem puste razsvetlitve. Še povednejši v tem smislu je začetek pesmi na enainštirideseti strani: »Navznoter in navzven obrnjen / torej invertiran / zigurat«. Sledi naštevanje v tujščini, morda nekaj španskega, portugalskega, nemara tudi ruskega...

Udiranje v slovenščino ni prav lahko početje, še manj lahkotno ali lagodno. Kajti..., kajti: pesniku v tem udorništvu zmanjka napevnosti, pa četudi je udorniško pesnjenje tudi lahko spevno, saj se slovenščino da peti. Te pesmi pa so predvsem za branje; vsaj srednjeglasno, če že ne kričavo. In tu je pesnikov opomin. Slovenščino je potrebno izkričati, jo narediti slišno, glasno, da preglasi – vsaj za eno gostovanje – ostale govorice, ostale kričavosti, ostale prevlade načinov sporazumevanj, ki krožijo od ustni do uhljev, a ušes ne dosežejo.

Toliko o pesnikovem slogu. Vsebinsko pa tudi ni kaj posebej drugače, če se ostane pri paru oblika z izpovedjo. Pesnik udarniško izraža svoje spolno telesne prigodnice, ki meje na določeno vrsto strasti, pa svoj nezavidljivi položaj, ki je poleg pesniškega tudi položaj gosta. Pesnik je gost tako v izrazu kot tudi v okolju in, najpomembneje: gost je tudi pri stiku in stoku z drugim telesom. Ne podomači se, ne vzpostavi trajnejše vezi. Trivrstičnica s sedeminšestdesete strani je pravšnja: »Po vseh mestih / zadnjih let / utehe hlapijo.«

Na kratko je mogoče pesmi v zbirki Udor označiti z besedo spodmaknjenke, saj je pesnikov pristop do svojega osnovnega početja prav tak: je nasilno spodmikanje besed, ki so bile zakovane v skladnjo prav že predolgo, da bi tam obstale in obstajale še v naprej. Tu je pesnik tisti, ki mlati po besedišču, da omočni izrazje, ki ostane, ter odstrani tisto, kar je pač odslužilo, preživelo. In slovenščina spet oživi!