ko telo ne bljuva
veselja
skladišči zaloge
zadušenega smeha
za neke boljše čase
zaceljenih razkolov
ki so ustvarili
hudiča
da bi uravnovesili boga
dobro ne bo ščuvano
proti zlu
zlo ne proti dobremu
kaplje
na razmazanih licih
bodo le še
jutranja rosa
POTOVANJE V SREDIŠČE ZEMLJE
ko grem v tišino
plezam navznoter
ne zarežem s skalpelom
ne iščem prenasičenih artefaktov
ne razkosam se
iz telesa
mezijo gorke kaplje lastnega poveličanja
potrpežljivo jih raztezam
če so to tipalke ne vem
oprezam za razgledom na površje
opazujem jih z vznožja pozabljenega melišča
ko grem po mir
se potopim v bližnji hrib
vase ne zarežem z melanholijo
niti se ne razkosam v iskanju pik
ko razprem roke
sem vsa bosa
razgled je že moj
ždim iz vrha odkritega melišča
in samo sem
polnočna duša preseva deročo množico
hrup odmevajočih besed je žvenket skrivnosti
tloris so pike ne vijuge
in mirna je življenjska gladina
NAPAKA V SISTEMU
dvoje ožigosanih duš
trepetajoča telesa
pod mehkim vzvodom senc
vaze prepolne ovelega cvetja
da bi se še naprej pretvarjali
da je prezgodaj za nov šopek
da voda ni gnila
in si ne uhajamo
ko obnemoremo
je pravi čas da
udarim z vsem grlom
da se glasilke lomijo
pod vnemo tega
kar je tedaj zapečateno
mlahajoča telesa
v ritmu poslavljajoče se pomladi
dvoje preplašenih duš
v iskanju zaloputnjenih vrat
z napako v sistemu
da jih vsaj še enkrat pobožata
