Ščegetljiv okvirček.
Nad njim se dviguje
in ščetini hribček.
Pod njim pa se spušča
samotna dolina,
pomladno rosna, sončna, mila.
Tam doli lahko najdeš
pravi zaklad,
reče moj prijatelj
duhoviti Slikar
Ko bi le vedeli,
kaj vse tam doli
nekatere imajo,
bi svoji dolini
nazdravili v zahvalo!
SPOMENIK SLOVENSKEMU PORODNIŠTVU
1998
Z rame mi zdrsne naramnica.
In požgečka.
Lahkotna bela. srajca
Vzfrfota.
Okrog mene.
Da odpreš oči
in vzdihneš,
ko te objamem
okrog trebuha.
Zaprem oči.
Že se mi zdi,
da prihaja spanec.
A pride - kot pohoten starec,
tisti dan,
ko sem rojevala
svojo deklico.
Po nekaj urah sem trepetala
kot slabo zaklana, žival.
Kri je počasi odtekala.
Razmaknila sem kolena
in zagledala:
Temno rdeča stegna.
Tisto poštirkano rjuho,
s katero so me pokrili,
sem zatlačila med noge
in jecljala:
O, bog! Kaj naj storim?
Zakaj mi nihče ne pomaga?
In na grozo vseh ostalih
je brez rjuhe
štrlela moja gola zadnjica
Osmega julija 1998
se nisem počutila kot ženska.
Le slabo zaklana žival,
ki rjove v bolečinah,
bi mi bila podobna.
A spet sem igriva. deklica.
Z rame mi zdrsne naramnica.
Čutim:
moja gibkost
in moj pogum vznemirjata.
PORAJANJE
Držiš me za roko
in rečem:
Stisni močneje!
A stisk
ne premaga bolečine.
Neka gospa - debelušna,
na visokih petah, z dvignjeno frizuro,
zacvili:
Gospa, razkrečite kolena!.
Zdravnica ne more čakati!
Otopela od obupa,
vendar ne predana,
rečem:
Bom že razkrečila kolena! Na hitro.
Ne bo ji treba zapravljati časa.
In vzdihnem:
Sem prišla rodit,
ali v mesnico?
PORAJANJE II
Ni še jutro,
šele noč prihaja.
Svetlobo le slutiš.
Med stegni se poraja.
Zdrsne skozi spolzko, temno votlino.
V svetel svet razbitih ogledal,
med trinajst parov razčlovečenih očal.
A ne zajoče. Čaka. Še boli.
Potem zakriči in ne pojenja.
Dete živi.
MAMA LETA
Tudi jaz bi se prijavila
za Slovenko oziroma mamo leta.
Prepričana sem namreč, da tako kot jaz
ni trpela nobena.
In če je bilo to teloskrunstvo
v dobro otroka,
mar ni to tisto,
kar pričakuje (slovenska porodniška) stroka?
A v komisiji so pretežno tlsti,
ki imajo med nogami jajca,
in zdi se, da jih ta bolečina celo rajca.
Predvsem pa ji ne pripisujejo nobenega pomena.
In tudi ne »tisti«, ki jo je doživela.
Saj bi se prijavila,
a zame ni predalčka.
Sem namreč ena tistih,
ki ne sodi v povprečje.
Ne piham v pravi rog
in vedno zlezem ven
tam, kjer skrivajo pretveze.
MOJA BOLEČINA V NJEGOVIH OČEH
Mojemu prijatelju FF,
priznanemu pesniku,
dedcu med dedci,
se tresejo roke
pred verzi moje poezije,
ki jo sicer uvršča precej niže.
Vznemirja ga moje mlado meso.
Kot pesnik ima slikovito predstavo:
oble bele joškice,
ki jih sluti pod bluzo,
kako se tresejo
v bolečini in obupu.
Všeč mu je tudi to,
da se je ud za udom
upogibalo ljubko telo
v nemočen embrio
in se tresoč v zadnjem krču
vdano razpustilo.
Ker toliko jadikujem
o rani in bolečini,
verjetno pomisli:
Kakšni so pravzaprav ti šivi?
RANJENA MATI
Kaj pa je meni treba biló
te bolečine neznosne takó!
meni, razvajeni deklici,
vselej po rokah nošeni?
Sestre so klele, z očmi zavijale,
nobene kot mene še niso videle.
S prstom za mano kazale so,
ko sem v obupu razkrila telo.
On, moj dragi, ki je bil z menoj,
ni vedel, kaj bi sam s seboj.
Odšel bi drugam, a ni vedel kam,
čeprav ga je mene bilo pošteno sram.
Kaj pa je meni treba biló
te bolečine neznosne takó?
Če je potrebna bila, ali ne,
dete je ljubko, ne obžalujem je!
Pogosto pogledam v njene oči:
krikov grozljivih, ječanja več ni.
Ko pa prijazno nasmehne se,
kar sem prestala, pozabljeno je.
On, ki že dolgo nadzira zemljó,
gotovo bo vedel, zakaj je takó.
Le tisti drugi, ki so hoteli trpkó,
so v srcu odprli črno zemljó.
NAIVNE ČAROPLETKE
Te nogavice tukaj vedo,
kako je bilo
na porodni postelji
in nato,
ko je z njimi na svet
prišel moj prvi otrok.
Okusile so pot,
migetanje nog
in divje kričanje.
Pa kaj za.to!
Molčati znajo –
kot grob.
In z njimi v ta isti
je zakopan moj molk.
Te čaroplete,
krotke a razvnete
mehke na.tikalke,
niso znale,
a bi uslišale
prošnje svete pomagalke.
Saj ni bilo lahkó,
ko so okušale drget
in trepetanje nog –
zdaj hladnih,
zdaj toplih,
pa spet jok.
Čaroplete naivne,
še bolj kakor jaz,
pa kaj ste mislile spletenke,
da bo lahek ta korak?
Moj otrok se smeje
in zunaj sončen dan
spomine greje.
Molčijo kot grob
oranžne natikalke.
One že vedo
kako je bilo.
(Zato imajo na polici
vedno svoje mesto.)
NAJDRAŽJI MOJ,
predan si računalniku,
bolj kakor meni in
kar naprej ponavljaš:
»Ne pozabi na presledek.
Pusti že ta presredek!«
Imava. čudovit brskalnik,
kjer imena. zahtevajo presledke.
A v življenju ženske, najdražji,
ne moreš zanemariti presredka!
Sherlock obvladuje moje želje.
Brskava po svetu.
Presledke natančno obvladujem.
Z njimi nimam težav
A za žensko, kot sem jaz,
je ta vražji presredek,
kot za računalnik presledek,
izjemno pomembna stvar
In neimrno razmišljam
o svojem ranjenem presredku.
V opomin nejevoljnim
in sebe polnim,
morda, le nerodnim,
zdravnikom,
ki šivajo brez razloga
in brez obutka,
po moško, grobo
in pretesno
ali po žensko,
zavistno in zvito,
presredke razgaljenih mater,
ki držijo v naroju
svoja drobna bitja,
še gola in kričeča
NEČIMRNE URE
Svojih nečimrnih ur
se ne znebim kar tako.
Pred ogledalom,
v kopalnici,
mi zdrsne halja
z golih ramen
in pade.
Na preprogo.
Pa pride moja mala,
in pokaže bradavičko:
»Memi, njam!«
eprav že skoraj leto dni
ni sesala.
Moje bradavike
je pa tako poimenovala.
Tudi ona je nečimrna
mala deklica.
Zaleti se v ogledalo.
Poljubi samo sebe
in si pokaže jezik.
Pa že teče naprej:
»Atiiii.... Aja!«
PTICE TIHO
mimo letijo
da moje malo
dete ne zbudijo.
Oblaki tiho
mimo drsijo.
Mojih spominov
ne drezajo v globino.
In tiho ljudje
mimo gredo
skozi to ozko,
ozko ulico.
Nekateri ji rečejo
tudi Zagata
in res je med hišami
tako tlakovana.
Tiho, tiho
moje dete sanja.
Neka gospa,
s svojim možem pod roko,
nasmejana
proti meni prihaja.
Leta,
ki jih je skozi dala,
ji niso odvzela
preprostega veselja.
Za hrbtom jo slišim,
možu razlaga:
Si videl,
kakšna lepa mlada mama.
Tiho, tiho
moje dete spi.
In tiho ljudje
mimo gredo
skozi to ozko,
ozko ulico.
In tiho oblaki
mimo drsijo.
Mrak nalega
spoštljivo.
Ne dreza v globino.
