Študent, star študent
se je v krčmi napil,
pozabil je uk,
sred blata leži,
se noro reži,
je prazna butica.
Branko Rudolf: Piu, piu, Žvegla potepuhova 59
Niso nas zaobšli. Niti mene.
V sobi študentskega doma na Titovi 102 smo februarja 1968 sedeli štirje – Drago, moj cimer, Matjaž in Boris, soseda. Matjaž je v škatlici prinesel ampulo speeda in začeli smo se pogajati, kdo bo to pojedel. Branili smo se in na koncu sem pristal, da jo bom pojedel jaz. Potem smo sedeli in pričakovali, kaj se bo zgodilo z mano. Nič ni bilo. Čez pol ure še vedno nič in čez eno uro prav tako. Neprestano so me spraševali:
»A kaj čutiš?«
Spraševanja mi je bilo zadosti in šel sem ven na sprehod. Zdelo se mi je mizerno, kakšne butle imam okrog sebe, da silijo vame s takšnimi vprašanji.
Šel sem daleč, do centra in nazaj, in edino, kar je bilo nenavadno, je bilo, da me je iz vsakega rdečega semaforja gledal hudič. A sem ga ignoriral. Kakšen hudič v rdeči luči semaforja neki! Brez veze. Ljubljana ponoči, prazna, lepa. Redki avtomobili so drseli po ulicah, bila je zima brez snega in zdelo se mi je, da vonjam pomlad. Februar. Tri ponoči.
Vrnil sem se v sobo po kakšni uri in pol. Še vedno so me čakali, posrani, da se mi ni kaj zgodilo. Takoj so me vprašali:
»A si kaj čutil?«
Nič. Samo slabe volje sem bil.
Rekli so mi, da sem imel bad trip.
Nobenega tripa ni bilo.
Bili so razočarani. Saj bi moralo delovati. A ni. Najbrž je to bilo zato, ker sem se v prvem letniku zastrupil s kavo. Pred izpitom iz politične geografije sem študiral do šeste zjutraj, potem pa sem si skuhal četrt litra močne kave. Po izpitu me je zgrabila tresavica, bilo mi je slabo, ves dan sem se čutil, kakor da sem poln bucik. Odtlej nič opojnega več ni vplivalo name.
Tako sem zgubil zanimanje za tripe in več nikoli nisem vzel niti enega. Za to, da vidiš hudiča v rdeči luči na semaforju, mi pa res niso bili potrebni.
Prvič sem kadil hašiš, ne da bi vedel. Javno. Pred kamerami. Kolega je napravil v mali dvorani študentskega naselja literarni večer. Sedel je do pasu gol sredi dvorane, pred sabo je imel nakovalo in je klenkal po njem. Okrog sebe je razpostavil podstavke z incense, ki je širil indijski smrad po prostoru. Bilo je omanja in ahanja, pa nekaj je celo bral, potem pa nas je posadil okrog sebe v krogu, nas povezal z nitjo in od nekod se je pojavila cigareta in sem jo kadil, čeprav še nisem kadil. Svetila je televizijska luč, kamera je brnela, mi pa smo sedeli tam in si v krogu podajali joint. To sem dojel, ker je imela cigareta v filtru luknjo.
V kleti na garderobnem pultu so drugi po večeru pokadili še kakšnega, jaz pa sem skrbno zbral čike in jih vrgel v smetnjak zunaj zgradbe, da ne bi kdo pobiral dokazov za njimi. Paranoja.
Naslednje dni sem šel na TV, kjer sem nekaj delal, in napadla me je sodelavka, s katero sem delil pisarno v svojem kratkem delovnem angažmaju tam. Držala me je za kravatlc in vpila name:
»Povej, kakšne tablete ješ! Povej mi, od kdaj kadiš hašiš?«
Napravil sem se neumnega. A vesoljna Slovenija je tiste dni videla, kako smo kadili joint na literarnem večeru, in nekateri so celo vedeli, za kaj gre.
Prijelo pa se me ni. Niti za čink, kot bi rekla Alenka, dekle Jožeta Konca. Res, niti za čink.
Dolgo nič. Nisem spadal v odjemalce imenitnega hašiša, ki je prihajal iz Afganistana, prekrasen, temen, iz Libanona, rekli so mu shit (pravzaprav po ljubljansko šid), ker je bil rumen in se je drobil in so namesto njega zlahka podtaknili kamelji drek, pa hašiš iz Tunisa. Iz prve roke je prihajal, najboljši. Ljudje so hodili okrog, na štop, in s sabo nosili v gatah, na trebuhu, v dvojnih dneh potovalk, kdo ve kje, tablice s hašišem, in potem delili radost z drugimi.
Haš je bil vedno nekje v bližini, samo seči je bilo potrebno po njem. Lučka, radijska tajnica, je bila specialistka zanj. Bila je suha, prsata, s palcem in kazalcem je v dlani držala smotko, kakor da je pimpek, in pri tem zdihovala in se pridušala. Ekipa z Gorkičeve je prihajala z njim. Ampak mimo mene.
Bila je tudi trava. Nekoč, ko sem študiral v NUK, mi je dal Saga mošnjo s travo. Šel sem ven in pokadil smotko. Njen prostaški vonj me je popolnoma osupnil. Ne, teh smrdljivih zelišč pa ne!
Na Tribuni je bil haš doma. Bil je privilegij tistih, ki so pisali, se ukvarjali z glasbo in slikali. Eni so jedli speede, drugi kadili haš, tretji pili, eni so jemali vse in uživali polno svobodo. Vrhunec je bil, ko je eden od naših kolegov obiskal svojega profesorja pijan (in verjetno je bilo še kaj) in mu je pokozlal stanovanje. S tem se je pobahal pred nami, ki nismo imeli te možnosti. Na Tribuni so bila dekleta, ki niso pisale, no, redko so pisale, a so bile lepe in bistre in so občudovale bistre, lepe in pogumne pesnike, glasbenike, slikarje s Tribune. Sama lepa dekleta, od katerih so nekatera pozneje napravile lepo kariero. In še zdaj slišim eno od njih, kako je stokala ob kajenju:
»Oh, čutim nirvano!«
Dekleta so bila pomemben del družabnosti. Vodile so nas tja, kamor zlepa nisi prišel. Nekoč so me povabile h Kostji, ki je živel v Cukrarni. Imel je prekrasen gramofon z magnetno glavo, in je bilo tam tudi kaj haša. Z nami je bil Bobi in kjer je bil Bobi, je bil zagotovo tudi haš. Zakrožil je joint, Kostja je dal na gramofon Easy Rider (ki je kasneje tako navduševal Štrajna) in poslušali smo:
Don‘t bogart that joint, my friend, pass it over to me!
Nataknili so mi slušalke na glavo, da bi slišal tisto čudovito prehajanje z ene strani na drugo:
Roooooll another one, just like the other one …
Bilo je imenitno poslušati, kako se glas rola z zateglim roooooll-another-one med ušesi. Nikoli zadosti. Tudi brez tistega dimčka.
Ko sem delal na Tribuni, sem poskrbel, da tega tam ni bilo. Nisem si mogel privoščiti, da bi dobili preiskavo in da bi policaji kaj našli. A kadili smo. Edi, likovni urednik, je bil dobro založen in nekoč smo šli s celim uredništvom na grad, tam kadili in se vrnili dol na Trg revolucije. Sedeli smo na kamnitih stebričkih in si podajali cigareto.
Zaradi mojega odnosa do hašiša so me drugi iz študentskega gibanja obsojali. Kako lahko ne maram hašiša, če je tako imeniten! In da jih obsojam za posebno joint mentaliteto.
Pavle, moj kompanjon s Tribune, je bil kmet. Njegovo puntarsko režanje je bilo skoraj nalezljivo. Kot kmet je hotel imeti tudi vse veliko. Še ženske so morale imeti velike joške. Nekoč me je povabil v Študentsko naselje in je tam napravil največjo smotko, kar sem jih kdaj videl. Dvajsetcentimetrsko. In skadila sva jo.
Vračal sem se peš skozi mesto in se v Supermarketu v kletnem bifeju zaustavil na matevžu. Mali bife, vedno poln, stali smo, ko smo jedli. Že ko sem ga jedel, je tisti hašiševski Guliver začel pritiskati name, pritlikavca. Prijela se me je neznanska tesnoba zaradi malega prostora in komaj sem zdržal v vrsti za plačilo, potem pa sem pobegnil ven in s sebe otresal tisto strašno težo.
Ta klavstrofobija je bila tudi edinkrat, ko sem kaj čutil od haša, kar ni bilo samo nekaj kot čokoladni priokus nekakšnemu dimu. Zadosti. Nisem bil klavstrofobičen in tudi nisem hotel biti. Šlus.
Nekoč sem se pozno vračal iz mesta proti našemu študentskemu domu. Bil sem dolgo na študentskem radiu, ker je bil to najbolj miren kraj, kjer se je lahko delalo do poznih ur, ne da bi kogarkoli motil s tipkanjem. Mislim, da sem pisal neko seminarsko nalogo, ker sem imel v pisarni boljši pisalni stroj. Na poti sem pri križišču Prešernove in Titove dohitel deklico z velikanskim, težkim nahrbtnikom. Ponudil sem se ji, da ji ga nesem. Nekaj časa me je nezaupljivo gledala, potem pa je le popustila, da sem prevzel njen nahrbtnik. Bil je res težak. Šla sva in se pogovarjala o marsičem. Prihajala je iz Londona, šla je domov in stanovala je v eni od ulic, vzporednih s Titovo, v lepi vili, ki sem jo v temi videl samo v obrisu. Ob koncu se mi je hotela zahvaliti in je iz velike škatle Nivea kreme izbrskala v staniol zavite tripe in mi je hotela dati kakšnega.
»Ne, hvala,« sem ji rekel.
Morda sem si želel, da bi jo kdaj še videl, in čeprav so naju pozneje vodile iste poti pisanja, se z njo nisem več srečal. Vedel sem, čigava je. Ni bila mačka, da bi jo pobral s ceste. Pozneje sem šel večkrat po tisti ulici, da bi jo po naključju kje srečal. A otmena vila je bila vedno zaprta, prazna. Tako me je s časom ta bežna zaljubljenost minila.
S Titove 102 sem hodil v mesto peš. Pri Gospodarskem razstavišču sem enkrat videl čez cesto nekaj, kar je bilo nenavadno tudi za Ljubljano – kot ranta dolgega, suhega človeka, oblečenega v cvetlično pisano obleko, z do srede hrbta dolgimi črnimi lasmi, ki so mu plapolali v vetru. Bil je Vojin Kovač Chubby, ki sem ga nekaj pozneje spoznal, mislim da ob OHO. Postala sva prijatelja. O njem je šel glas, da je poln drog, a nikoli ga nisem videl niti zadetega in niti pijanega. Ja, zgodbe o tem je znal pripovedovati in se je ob njih smejal. V njem sem našel samoizobčenca z neverjetnim duhovnim ravnotežjem. Hanžkovi knjižici (fotokopirani) Osnutek (edicija Gong, 1972) je napisal uvod, ki bi lahko bil epigraf temu besedilu, a se mi Rudolfov zdi bolj slikovit. V nekem bifeju, mislim, da je bila Plava laguna za Bežigradom, sva nekoč, že proti petinosemdesetem letu, sedla k dolgemu pogovoru, zadnjem. Nekaj predsokratičnega je bilo v njem in bil je daleč od tistega, kar smo imeli za študentsko gibanje.
Ampak.
Počasi sem se začel oddaljevati od te scene. Imel sem veliko dela. Če bi se zakadil in bi se me prijelo, bi izgubil celega pol dneva, tega pa si nisem mogel privoščiti. Zjutraj sem bil na predavanjih, opoldne delal, popoldne na predavanjih, zvečer na jezikovnem tečaju, ponoči študiral … Ob treh ponoči sem dal na gramofon zguljeno ploščo z Bobom Dylanom John Wesley Harding ali kaj drugega, poklical sem Ireno in Tatjano z gornjega nadstropja na čaj z mlekom, ob pol štirih smo šli spat, ob šestih in petnajst sem vstajal … Ni bilo prostora za haš.
Potem sem ga kadil samo še enkrat. Bil sem v vojski in prijatelji iz Zagreba, Srđan in kompanija iz komune nekje nad Ilico, so me povabili na koncert Franka Zappe v Kutiji šibica. Dobili smo se pred staro zgradbo Univerzitetne knjižnice, sedli smo na naslonjala klopi in pokadili joint.
»Menda ne boš šel na Zappo, ne da bi se zakadil,« so mi rekli.
Ne vem, ali je bil kriv tisti hašiš, da se me koncert sploh ni dotaknil. Razumel sem Zappove štose o gospeh in pudlicah, ampak muzika je šla čisto mimo mene. Morda sem bil že prestar za to, za te infantilne koncerte, kjer se pričakuje, da se bo odprlo nebo in bo sestopil dol goli bog. V vseh zapletih okrog fakultete, ledeni koroški atmosferi, kamor sem se zatekel, in v norišnici, kot je bila vojska, sem odrasel. Neopazno, z malimi koraki. Svet sem videl okrog sebe tak, kot je bil. Velika praznina je zijala tam, kjer naj bi bila moja prihodnost. Začel sem ceniti gramofon in ob njem samoto, ki je požlahtnila vsako muziko. Za sabo sem imel zvezo z muhasto Mirjam in nič niti sto kilometrov okrog mene me ni več privlačevalo. V zavest se mi je vtisnil film Kralj podgan, ki je bil napisan na talmudski rek, da moraš biti človek tam, kjer ni ljudi. Poskušal sem biti človek v norišnici.
Mnogo pozneje, toliko, da me skoraj ni moglo več prizadeti, sem zvedel, da se je lepa, pametna in svetovljanska sodelavka, za kratek čas moja sodelavka na televiziji, pred smrtjo zapila. Za ljudi z viškom intelekta in duha nista haš ali speed, ki jim morda odpreta okno v transcendenco, v višek, ki bi jim manjkal, oni morajo svoj višek utopiti v alkoholu. Ni jim treba snifati, da bi bili za nekaj trenutkov bistrejši, morajo teči dolgo progo omamljanja z alkoholom, da bi na koncu pristali v tunelu povprečnosti. In v provincialnih vzdušjih Ljubljane, ki vodi med mesti v ostankih kokaina v odpadnih vodah, je veliko takšnega pijanstva.
Govorim o zelo malem delu študentske populacije, ki so jim bila dostopna omamna sredstva. Bil je neke vrste avantgarda, ki se je vzorovala po Zahodu. Veljal si malo, če nisi bil v Amsterdamu in užil njegovo svobodo.
Študentje so se v glavnem zadevali z alkoholom, pivom, vinom, žganjem. V Ljubljani dobrega vina ni bilo, povsod so točili samo barbero in rebulo. Niti škropcev niso poznali. V Mladininem bircuzu smo napravili prvo učilnico za vino, študentje s Štajerske, kjer je trta rasla pred pragom. Študentje so oblezli vse gostilne – od Katrce do Brinja. Moji sostanovalci iz doma VŠPV so kupovali poceni vino iz korčulanskega vinotoča. Vinski sejem! Raj na zemlji! Za alkohol je bil denar vedno. To je bila za drugi, neelitni del. Nekaj najbolj obiskovanih lokacij: Koper, Mrak, Pod skalco, Rio, Šestica, Tavčarjev hram, Daj-dam, Bar Opera, Operna klet, Katrca, Kora bar, Kurilnica, Čad, Pod lipo, Unionska klet, Kolovrat, pri Figovcu, tudi pri Vitezu, Amerikancu, Starem Tišlarju in številni manjši lokali. Alkohol, v glavnem vino, je od vsega začeta univerzitetnega izobraževanja bil posebna kulturna disciplina. S tem so šle glasba, pesmi, tudi folklora … Nisem bil nikoli v tem in samo od zunaj sem temu sledil, vem pa, da je kult pitja kot neka kompenzacija za znanje (glej epigraf) tesno povezana s študijem, kar izhaja še iz grške dobe. Ne gre za moraliziranje, kar se mi zlahka pritakne, ko govorim o drogah. Tako pač je. Za moj letnik Tribune je Kostja Gatnik napisal kratek strip z besedilom: »Ne rabim elesdija, ne rabim marihuane, z eno flašo šnopca letim sredi Ljubljane.«
V Mariboru sem dobil sobo v depandansi pri parku. Preganjala me je čudna samota. Prijatelji iz Italije so bili daleč in kadar sem se napotil k njim, sem zaživel dan ali dva v nekem čisto drugem svetu. Z glasbo, z neskončnimi pogovori, s slikami, popolnoma neznanimi knjigami, s sprehodi po mestu, kjer so se prelivale brezkončne množice, z morjem v kotičku očesa, z življenjem, ki ga v Mariboru ni bilo.
V depandansi sem si kuhal sam in sem si na oknu v hodnik pred svojo sobo zasadil baziliko, origano, peteršilj. Dobival sem kar precej obiskov in med njimi je bil tudi Marjan, pri katerem sem si ustvaril nezasluženi sloves hašišarja. To pa res nisem bil. Nekoč mi je rekel:
»A imaš kaj trave?«
Šel sem ven, nabral nekaj suhega cvetja z bazilike, napravil sem smotko in mu jo dal pokaditi. Rekel mi je:
»To ima okus kakor majaron.«
In pozneje:
»Nič se me ne prime.«
»Prvič se nikogar ne prime,« sem rekel. »Moraš kaditi večkrat!«
Šele ko je pokadil do konca, sem mu rekel, kaj je kadil.
Potem je Nina, Marjanova varuhinja, vreščala name:
»Bodo ljudje res mislili, da imaš doma travo.«
Imel sem jo. Zeleno, modrikasto, neskončno, težko travo iz otroških let. Tam, kjer nisem bil več doma.
* * *
Ob 50-letnici leta 1968, študentskih gibanj in nemirov so me povabili, da napišem svoje spomine na čase po tem letu za portal MMC. Dolgo sem tehtal, če naj to tudi storim. Kadarkoli sem napisal kaj na povabilo, se je vse obrnilo v nove zamere in nova nasprotovanja, temu pa sem se začel ogibati. A ker sem imel v računalniku tekst o tem še od štiridesetletnice, sem ga izkopal in napisal na novo. Vanj sem vključil tudi nekaj stavkov iz tega besedila o uporabi omamnih sredstev. Previdno so me prosili, naj tega ne objavim. Zdaj odpravljam to svojo napako.
Pripomba:
Prispevek sem objavil že v Locutio 111 in zdaj samo podvajam dostop.
