Jesensko listje mi je šumelo pod nogami, ko sem se brez prave volje ali misli sprehajal po gozdu. Bil je eden tistih jesenskih dni, hladen, spokojen in barvit. Zlato rumeni odtenki odpadlega listja in gole drevesne krošnje so opominjali, da bo kmalu zima, sneg bo spremenil te lepe, skoraj čarobne večere v hladne , tihe in mrtvo bele dni, ki se bodo zrcalili v očeh neprijetni nemoči sonca, da bi nas razveselilo in pogrelo. Nebo nad mano je bilo oblačno, a ti oblaki niso bili tako groteskni in grdi. Bili so takšnih odtenkov kot je lahko samo jesenska slika. Ja, res. Kot da bi jih slikar risal, videla se je sled slikarskega čopiča, packa in razmazek sive pike. Kot ovčice so oblaki lebdeli in spreminjali barvo kot mladenka, kateri prvič nekdo izpove ljubezen. Od bele do rdeče. Ognjeno rdeče obzorje za katerim je zašlo jesensko sonce je spominjalo na vhod v pekel, skrit tam za gričem.
Iz sna me je prebudil ptič, katerega sem prav gotovo tako prestrašil kot on mene. Zamahnil je z krili in vrešče odletel. Prav gotovo je protestiral in se jezil name. Gledal sem kako je izginil, kot sonce, kot dan in kot jesen. Ali bom še kdaj videl to ptico? Ali jo čaka za naslednjo vzpetino razlog in vzrok za prenehanje neskončnega? Nisem vedel. želel sem si, da bi še videl to ptico, da ne bi umrla in postala eno. Ali res postaneš eno, potem ko...? Nisem vedel in ne želim vedeti.
Prišel sem do jase na kateri je ležalo že davno podrto in pozabljeno drevo, katero je podrl veter, sneg ali pa kdo drug. Morda je bil to njegovo pričakovano prenehanje in želja, da ostane tu kjer je živelo, raslo in spremljajo svet okoli njega. Prav gotovo bo ostalo tu kot nem spomin, pomnik ni svarilo ali dokaz, da ni večnosti.
Sedel sem na obledelo deblo in čakal temo. Prišla je. Vedno pride, ko pride njen čas. Boji se sonca in svetlobe a vendarle jo preganja v nenehnem krogu okoli zemlje. Tema svetlobo in svetloba temo, dan in noč. Mraz je prišel stiskati okoli dreves, sneg je komaj zaznavno pobelil, nemo in togo, tiho in spokojno, mrzlo in grozljivo je postalo. Nedaleč proč je tekel potoček, eden tistih redkih dejavnikov, ki se še upira mrazu.
Sova se je oglasila. Znanilka smrti poje svoj klic. Presenetila me je. Čutil sem kako se mi kurja polt širi po nogah in rokah proti životu. Lahko sem čutil njene predirne nepremične oči, kako so iz temnega in varnega zavetja zapičene vame.
»Poješ meni?«
Mraz je stiskal in lahko sem čutil kako se deblo podrtega drevesa trza in krči, pod vedno debelejšo odejo snega.
Iz temne lise, katero so tvorile smreke, katerih veje so se pod težo snega dotikale tal in tvorile morebitno suho zavetje se je pognala žival. V elegantnih skokih se je pognala na jaso ,le nekaj metrov proč od mene. Ali me ne vidiš? Jaz te vidim.
Od razburjenja, kajti divja neukročena žival, nevajena ljudi oz vajena sovraštva od njih, je ponosno stala le nekaj metrov od mene, nisem upal ne dihati, ne premakniti se. Klic smrti je zadonel po jasi in srna se je zdrznila ter prisluhnila.
Sova je bila še tu in klicala smrt. Znova in znova, huuu huu. Švist in srna se je povzpela na zadnji nogi, kot da bi jo kdo povlekel za rep. Padla je naprej v sneg ter krik smrti, votel krik nemočen je pretresel sleherni delček živega na jasi. Bel sneg se je pod njenimi nogami mešal z krvjo, ko je vrela iz njenega života.
Zadeta je obležala sredi jase, nemočna in v usodo predana je čakala.
Nenadoma se je znašel človek na jasi in luna je obsijala njegovo obličje in grozodejstvo, ki ga je povzročil. Ni postal ob srni temveč jo je zgrabil za zadnje noge in počasi odvlekel še živo in trzajočo. Le krvava sled se bo vila za njima dokler ne bo zapadel nov sneg, ki bo prekril madeže, a pozabljeno ne bo ! Zapisal sem to ob ognju tam v kotu, ki daje mi luč in toploto. Sova zunaj poje in oči mrtve srne strmijo z mize vame. Zakaj, sprašujejo me. Zakaj?
KUPČIJA
Konj se je prestrašil tuleža volkov, ki so daleč tulili na ves glas. Temna noč in le tu in tam se je luna prikazala izza oblakov, kot da le bežno pogleda na Zemljino obličje, ter se hitro skrije za mogočnimi sivkasto, črno in belimi oblaki, ki so se kot velikanska rjuha zadrževali na nebu. Hribi, ki so obdajali blatno in deloma zasneženo pot so se svetili ob pogledu lune v beli barvi, katera je močno izžarevala srebrnkasto svetlobo, katero je kralj Guhu, katerega kraljestvo je obsegalo neprehodne in neraziskane, širne planjave gozdov, nešteta jezera in tako visoka gorovja, da sneg na njih ni nikoli skopnel. Bil je eden izmed tistih večerov v njegovem življenju, v katerem je neizrekljiva sla ga vlekla na dolge nočne sprehode, na katerih je pogostokrat srečeval čudna bitja, začarane duše in vse mogočne predstavnike neba in zemlje. Včasih je zapadel v pogovor z njimi, jih prosil za nasvete ali pa jih rotil, naj mu pričarajo kakšno majhno neumnost. Katera pa bi njemu pomenila veliko. Tako je nekoč z takšnega sprehoda prišel z čudovitim kosom kovine, katero je dvorni astronom, matematik in najbolj učen človek, med maloštevilnimi dvorjani opisal takole:
»Nenavaden kos železa, vaša visokost, kovina, podobna žeblju, debela kot palec in na koncu z veliko šesterokotno ploščico, katera najverjetneje služi kot podstavek, kot sedlo na katerem stoji. Paličast del pa je iz drobnih zarezic, ki si neprenehoma sledijo skoraj čisto do podstavka. Zares mogočno delo, prav gotovo čarovnija, mogoče celo čaroben predmet.«
Zanimanje in občudovanje tega kosa kovine je kralju dalo zadoščenje in samozavest, saj so njegovi dvorjani verjeli, da so mu vile in druga gozdne pošasti pokorne in mu dajejo darove. Seveda v resnici niso vedeli, da kralj na vse te večerne sprehode odhaja, z nekaj dragocenostmi, ki jih potem zabaranta za čarobne dele. Večji ko so bili deli, več zlata in drugih dragocenosti je moral dati kralj za njih. Obljubljali so mu ti trgovci z čarovnijami, da ko bo pokupil vse čarovniške dele, da bo lahko sestavil stroj, ki ga bo brez konjske pomoči prepeljal kamorkoli bo hotel. Kralj je sprva z preračunljivostjo kupoval dele in jih z strahospoštovanjem prenašal na grad, dokler ni nekega dne prihitel dvorni astronom, ki je preučeval vsak kos znova in znova. In mu pokazal, da se dva dela, tista kovinska palčka in še en del podoben čokoladnem keksu z luknjo lahko spojita skupaj. In to brez sile. Veselje kralja je bilo brezmejno in že je ukazal osedlati konja ter napolniti vrečo z zlatimi dragocenostmi. Odjahal je v gozd in ponovno kupčeval z veseljem in zlatom. Dobival je raznovrstne kose, čudne ukrivljene, veliki, ti so bili dražji in manjše ki so bili seveda cenejši. Dvorjani so napregli vso svoje znanje in sestavljali čudo. Kralj je kupoval in kupoval, zakladnica se je praznila, toda dvorjani so bili vse bližje koncu. Končno nekega dne kupi zadnji kos. Za zadnji kos zaklada iz zakladnice. Zlato skrinjico, v katero je njegov oče spravljal zlate kroglice za balinanje je zamenjal za gibljiv kos železa, ki je bil ves masten od črne masti in podoben verižici, prav gotovo čarobne je mislil kralj in se veselo z mastno roko prijemal, kjer ga je pač prijelo, da bi se prijel in pomazal z čarovnijo. Ko je prijezdil v grad ga sprva niso prepoznali, bil je črn povsod. Ko se je videl v ogledalu in po trdovratnem in skoraj neuspešnem odstranjevanju te črne, čarobne masti je bil prepričan, da čarobna maža ni za vse tegobe tega sveta. Seveda so do podobne ugotovitve dokaj hitro prišli tudi drugi sestavljalci, ki so prišli v stik z gibljivim železom. Po večdnevni in neprespani dogodivščini, da bi ta kos železa spravili na predvideno mesto so končali. Kralj je nemudoma zahteval, da se ta čarovnija preizkusi. A dvorjani so preutrujeni izsilili nekaj uric časa, češ da morajo biti vsi svečano oblečeni, čisti in pripraviti pojedino. Res so. Oblekli so najsvečanejša oblačila in mize so bile do vrha napolnjene z dobrotami. Na sredi največje dvorane je bil pod belo rjuho čudež, kakršnega prav gotovo nihče nima v tej deželi, vozilo brez konj, čarobni stroj s katerim se bo sedaj vozil sam kralj na obhode in vsakdo ki ga bo srečal, naj bo navadni kmet, podložnik, plemič ali drugi kralj, mu bo moral izkazati spoštovanje. Pričela se je zabava in pol. Sredi noči, ko je kralj zbral pogum in skušal prepoditi nadležne mušice, ki so mu neprestano, kljub neusmiljenem pobijanju, letale okrog glave in postajale vedno večje, se je približal beli rjuhi in jo spoštljivo odgrnil:
»Jaz kralj. Ja, vidiš,... hk jaz sem kralj. In ukazujem ti, da...? Ukazujem ti, da naredi pač, kar znaš. Hkk.«
A čudo je stalo na miru, tako kot je bilo položeno tisti večer, in še naslednji dan, ko se je kralj končno otresel mušic, ter še mnogo dni je minilo do takrat, ko so mimo gradu napeljali cesto in se je prvi kolesar pripeljal na čarobnem vozilu.
