Virtualna razstava Maje Šivec, Galerija RRRudolf, Maribor, 23. april 2020
Knjige nam že od nekdaj spreminjajo življenje.
Smo, kar beremo. Včasih začnemo brati neko knjigo,
in ko pridemo do zadnje strani, nismo več isti.
Zgodbe spreminjajo zgodovino in civilizacije,
knjige lahko sprožajo revolucije in upore.
Kot je dejal Brecht, lahko so orožje. *
Zaprti smo v stanovanja, hiše. Ulice so sive in prazne, kot da bi bili v pričakovanju vojnega napada. Skozi tesnobo je mogoče rezati z nožem. Izza zaves od časa do časa kdo pokuka. Tu in tam se z okna spusti kak protestni plakat. Po mestu vznikajo grafiti. Včasih kdo iz balkona zaploska samotnemu posamezniku, ki hodi po cesti. Morda odhaja na delo. Nekdo drug poje ali visoko na balkonu stolpnice glasno igra na kak instrument. Ljudje so sumničavi drug do drugega, zaupajo le družinskim članom, pa še tem ne, če so bili predolgo zunaj in ne vedo čisto točno, kje. Čarobna moč človeka, ki je preživel marsikaj, je zaupanje, da je mogoče premagati vsako zlo in da se prečudoviti svet vedno znova vrne. Medtem ko uročeni gledamo v zublje kapitalizma, ki nam ga prav zdaj z vso močjo razgalja pojav korona virusa, smo pozabili delati načrte za novi svet. V to praznino samo-izolacije kot balzam vstopajo intimne fotografije nastajajočih družin na virtualni razstavi (Varen) objem na daljavo. Podobe nosečnic. Mladih deklet, zrelih žensk. Moških teles, prepletenih parov. Izbrane fotografije Maje Šivec gledalca potegnejo vase, še posebej, ker sta estetski vidik in formalna dognanost povezana z nekakšno sočasno skrivnostno sporočilnostjo. Raznolika ustvarjalnost vznika iz poglobljenega, preudarnega in avtentičnega fotografkinega odnosa do sveta, povezanega z ekološko zavestjo oziroma angažiranostjo v opazovanju in podajanju medosebnih odnosov. Tudi, kadar gre za intimno inscenirane fotografije golih teles.
Današnje možnosti fotografiranja se popolnoma razlikujejo od tistih v sedemdesetih letih preteklega stoletja, novosti na tem področju so vedno bolj pogoste. Digitalni fotoaparati so revolucionarno posegli v način fotografiranja, selekcija kvalitetnih fotografij je zaradi njihove množične uporabe še težja. Pristop k umetniški fotografiji je zelo raznolik, nekateri k njej pristopajo na bolj klasičen način, drugi bolj eksperimentalno, nekateri izpostavljajo umetniško idejo, spet drugi vrhunsko tehnično izvedbo. Tehnična izpiljenost in dobro zamišljena vsebina vodita v fotografovo prepoznavnost. Mediju fotografije se Maja Šivec, od leta 2000 članica Fotokluba Maribor, že dolgo intenzivno posveča. Vzorec podob, ki jih posname fotografova kamera, je odvisen od vsakega posameznega fotografa, končna odločitev, katerega iz množice posnetkov bo prenesel v materialno obliko, je tudi vedno njegova, s čimer se pokaže njegova izkušenost, izbor pa mu zagotavlja avtorsko prepoznavnost. Njen motiv so ljudje, posamezniki, njihova intima. Z modeli jo veže neverjetna zaupnost že od vsega začetka, brez tega njene fotografije ne bi bile tudi v mednarodnem merilu prepoznane in nagrajevane. V tem kontekstu še vedno nadgrajuje svoj najobsežnejši cikel Bodoče mamice, nadaljuje s cikli Svetloba na telesu, Ženski pogledi, Moški in ženski akt. Še danes njeno ustvarjanje najbolj zaznamujejo podobe golih teles, akti.
Akt v umetniški fotografiji je v začetku prejšnjega stoletja veljal za primer umazanosti, ki izrablja najnižje nagone. Za propad nravnosti je veljala pravzaprav vsa tedanja moderna kultura, tako vizualna kot besedna umetnost. V tridesetih letih prejšnjega stoletja so se fotografije golega ženskega telesa končno uvrstile na fotografske razstave. Prve lastovke so tako napovedovale pomlad, od tedaj se je fotografiranje golih teles skozi oči fotografinj in fotografov razvilo v najrazličnejše oblike. Poglavitna vloga fotografinje Maje Šivec je, da s svojo občutljivostjo prepozna in ohrani naključni vznik lepote, ki se poraja iz inscenirane postavitve. Njeni akti niso erotični, kot so, recimo, umetniške fotografije Rajka Bizjaka, ki se je uveljavil s fascinantno individualno erotično fotografijo. V tem kontekstu so presežek tiste njene fotografije aktov, ki v insceniranih serijah fotografij dosežejo občutek namerne nenamernosti. Estetike v njenih fotografijah si ni mogoče misliti brez vsebinske povezave. Človeška in socialna dimenzija je bila izrazita že v njenih prvih serijah fotografiranih nosečnic, pogumno avtorskih in izrazito inovativnih.
Razpoznavnost fotografske likovne govorice Maje Šivec temelji na posebnem odnosu do zgodb, ki jih obravnava in se jim posveča z vso vnemo ter pozornostjo. Fotografkina pripoved se navezujejo na zgodbe. Fotografske serije so zasnovane kot v sebi zaključene izjave, pri čemer imajo posamezni motivi podobno vlogo kot odstavki v pripovedi. Način branja izbranih posnetkov nagovarja z razporeditvijo fotografij, s sosledjem in povezovanjem v različne sestave. Pri najnovejšem nastajajočem ciklu fotografij je v ospredju odnos moškega in ženske – tako vsesplošno aktualen, a na njen način tako drugače povedan. Fotografirani akti, estetika ženskih in moških teles, ki jih v objektiv že nekaj časa lovi v zaprtih prostorih ateljeja, so podlaga nastajajočemu ciklu Adam in Eva, kot bi bila lahko simbolično poimenovana. Na eni strani berninijevska zamaknjenost in boticelijevska prefinjenost, na drugi strani rubensovska realnost v procesu staranja razpuščenih teles, saj avtorica surovosti videnega ne skuša olepšati, ker čuti lepoto v dejanju samem. Avtoričin izrazit intimizem, nerazdružljiv s tehnično prefinjenostjo, je osnova za izjemno izpeljan cikel teh novih fotografij.
Umetniška interpretacija golega telesa Maje Šivec je izviren in bravurozen portret družine, zgodbe o čaru nosečnosti, pričakovanja, obdobju srednjih let in starosti, ideje o domu in pripadanju. Razbiranje podtona na posameznih fotografijah oziroma skupkov odkrije vsebinsko sporočilo razstave z naslovom (Varen) objem na daljavo. Pomen motivike ni enoznačen, čeprav gre pri vseh portretih (nosečnice, mlade ženske, moški, starejši pari) za gola telesa. Ob osrednji pripovedni liniji so možne tudi vzporedne pripovedi. Gledalec odloča, kaj bo gledal, čemu bo posvetil vso svojo pozornost, s čim se bo poistovetil.
Tatjana Pregl Kobe
* Fotografija Maje Šivec z naslovom Branje varuje je nastala za letošnji svetovni dan knjige 23. april.
