Počasi poje korak po gori sivi
luč mračna meče rjave sence
na pobočja.
Vonj smejočega trupla odmeva skozi
nočni mrak.
Oči votle ne čutijo mrzlega vetra,
ki brusi robove življenja.
Temna polica se sveti na skali rjavi,
obliti s krvjo nočne enodnevnice.
Srebrna krila z neba mečejo svetlo
temačne vonje po drsečih pobočjih.
Okostje včeraj umrlega prijatelja
zaudarja po trpkih, v grlu zamrlih
besedah nevednosti.
Počasi oddaljuje se mrzli korak
v temo.
Kup smejočih lobanj se posmehljivo
grebe za jutrišnji dan.
* * *
Bog obvarji roke tvoje,
ki so teple nemočno telo.
Besede, ki nikoli niso zvenele nežno.
Oči, ki nikoli niso bile solzne.
Ti slediš poti v nebo, v kraljestvo njegovo,
jaz si zaslužim le pekel...
Verjel sem praznim obljubam,
ki so ujele me v kletko tvoje ljubezni.
Bog obvarji tvoje srce,
ki je ljubilo je sebe.
Nikoli naučilo se ni dati sebe.
Nikoli zaupati in deliti.
Objeti in razumeti tvoje hladno telo
si želi v kraljestvu svojem.
Ti zaslužila si nebesa,
ker si bila kruta in hladna,
vedno brez pretvarjanja,
jaz pekel, ker lagal sem si, da me ljubiš.
* * *
S strahom se noč umika soncu,
iz daljave širne se vije megla.
Zavite so širjave, kod seže oko,
v sivi vonj po megli.
Neslišno rosi po mojem oknu dež,
kisli vonj se zažira v obleko.
Preko ceste se podi črna mačka,
povita v siv kisel povoj.
Tvoj obraz je na steni
kot slika tihožitja.
Solze razjedajo ti kisli obraz.
Po kanalih dere curkom voda,
pometa listje, veje in se meša
z blatom.
Kod hodiš?
S strahom se noč umika soncu.
