Koščena kolena
ne priznavajo bolečine,
grčaste členke
objema rožni venec,
üho polzijo jagode
med otopelimi prsti.
Tanke ustnice utripajo,
oči pijejo razpelo.
Solza je obstala v globoki gubi.
Od časa do časa
droben vzdih,
klic na pomoč.
PAR
Dvoje rok:
v varnem gnezdu
ptič golič.
Korakov dvoje:
ob trudni bolečini
radoživ poskok.
Dvoje pogledov,
mehkih poti
za ljubezen.
Dvoje sreč:
življenje se pretaka
iz čaše v čašo.
IMORTELE
Na ozadju
bleščečih luči
in pisanih kroglic
sključena postava
ovira zimski vrvež.
Ozebla roka ponuja
droben šopek imorlel.
Ob premrlih nogah
drugi šopki
ne ganejo nikogar.
Komaj slišen
Hvala, gospa
in plah nasmeh.
Moja soba
je polna imortel.
SAM
Skuštrana kapa temnih las,
pod njimi begajoči iskri,
med pomodreli črti ust
se rišejo oblački.
Zadrga zeva,
ponošeni čevlji
zaman teptajo vlago.
Vsako jutro
s pogledom v levo
kot kopmeč Ljubimec
čaka toploto avtobusa.
Majhen, a že velik,
čisto sam
ODMOR
Umazano bela zavesa
na napačni strani okna
ne pusti očem na sprehod.
Siv dan ostaja v sobi.
Usahla roža na polici
izgublja zadnji list.
Lanski koledar zavaja.
Pogled zadeva ob steno,
smehljaji v ozkih okvirih bledijo.
Utrujena samota spusti veke,
glava se skloni na sklenjene roke.
Odmor v monodrami.
DOLGO JE ŽE
Dolgo je že,
kar sem sredi poljane
svoje sanje skrila,
tiste mlade, naivne,
nikoli končane,
sem tam nekje
med cvetjem pustila
in potlej nanje pozabila.
Zdaj bi spet jih šla iskat,
pa ne najdem več poljane,
svet ves drug je,
ni več cvetja
in poti so mi neznane.
Nehala jih bom iskati,
svoje mlade, srečne sanje,
naj ostanejo med cvetjem,
zdaj ni časa,
ni prostora zanje.
MAREC
Še so gozdovi
rjavosivi,
nezaupljivi,
še na deblih
brazgotine bele
zaskelijo, veje še
kot roke okostnjakov
čez poti ležijo.
Med objokan mah
so tople, zlate
obljube sedle
in sončne strune
so suhe veje
prepredle.
V njihovem drhtenju
zeleno srce bije,
med umrlim listjem
belo rojstvo klije.
RDEČE
Lije rdeče listje
čez kraško sivino,
opojno rdeče vino,
da nam zmegli oči.
Lije rdeče listje
čez kraške peči,
tako svet krvavi,
mi pa spimo.
ZELENO
Zeleni jutranji glasovi,
zelen dih zemlje,
zeleno valovanje sokov,
zelen piš vetra v žitu,
zelene skrivnosti tolmuna,
zeleno migotanje senc,
zelen mir med mahovi,
zeleno nabrekanje gričev,
zelene sanje za priprtimi vekami,
zeleno pričakovanje.
SIVO
Zrak drhti
od neme glasbe,
gibko valovijo
veje breze.
Nizko nad krošnjami
se izmenjujejo
sive nianse,
vse temnejše,
vse težje.
Veter zaigra
crescendo,
biča, muči
mlade breze,
da zajoka
težke solze
usmiljeno nebo.
LIPA
Stezajo se lipove veje,
še skoraj gole, trepetave,
skoz prosojne bele tančice
rezkega jutra.
Iščejo dotik sonca,
da jih loplota obleče
v zelen hlad
in jim pripne
zlate uhane,
da bodo z njih
v sladkih kapljah
padale vonjave spokoja.
ROSI
Rosi, rosi,
nežno, prijazno,
neslišno.
Na lužah
drobni dotiki,
kot mati poljubi
otroku oči.
MIDVA
Odteka pot
pod najinimi koraki,
vse težja
je moja roka na tvoji,
vse daljša
je knjiga spominov,
vse več obrazov
zbledeva,
vse počasnejša
je misel.
A še se dlan
ob dlani greje,
še je lep večer,
dokler sva skupaj.
