Ej, čarovnik Čas,
ne boš me ti ugnal!
Si zgubal mi obraz,
srebrne nitke vtkal
med redke si lase,
upognil si mi hrbet,
upočasnil mi noge...
Vse to storil si,
da bi žalovala,
da bi po mladosti
bedna vzdihovala,
da bi se nesrečna
izgubila v nostalgijo,
ker mladost ni večna.
Toda ljubi čarodej,
več me nič ne preseneti.
Lej, dboro me v oči poglej –
v njih še živ žarek sveti,
govori ti nagajivo,
da kljub tvojih čarovnijam
je še moje srce živo.
