Na slemenu hiše stare sem stal
in se razgledoval naokrog.
Nikogar ni bilo,
tudi hiš ne,
le kamenje.
Prihajal je Cimbilatek,
odnašal stvari.
Odnesel je vse,
nič ni pustil.
Poslušaj me,
Cimbilatek,
pusti mi hišo,
na kateri stojim.
Kje bom stal potem?
Od kod te bom opazoval?
Cimbilatek je s palico
udaril ob skalico.
Iz nje se je razraslo mesto
z lepo širno belo cesto
Pridi dol! me je prosil,
imaš mesto in belo cesto.
A ko sem prišel dol,
je staro hišo odnesel,
kjer sem prej stal
in Cimbilatka opazoval.
Šel je
in za njim je odšlo
tudi mesto.
SPOMLADI
Spomladi cvetlice
odprejo cvetove,
privabljajo čebele.
Ti si odprla svoj cvet,
privabljaš pa trote.
ZA OBZORJEM
Pogledam
za obzorje
in vidim
strehe rdeče,
stene pusto sive.
Ni ljudi,
ni živali,
ni nikogar več.
Pogledam
za obzorje,
vidim,
česar še ni videlo srce:
lepe hiše,
lepa drevesa,
veliko ljudi
in živali,
polno življenja.
Za obzorje
gledam,
v daljavi vidim
hribe zelene.
Sonce rumeno
ugaša,
poslavlja se,
a rado se
vrne še.
PODOBA
Ko sem te
videl prvič
na oknu slonet,
sem videl
rajsko podobo.
Z okna
metala si rože,
lepe prečudovite
nageljne rdeče.
Vsakomur si
vrgla lonček
z rožo,
kdor je mimo okna
tvojega šel.
V tebi sem
videl tedaj
angela.
A se je podoba
razblinila,
ko me z rožo
nisi zadela.
STENA
V sivo steno
se zaletim.
Toži,
da ni lahko
stati tam
sama.
A bo bolje,
če bi šla drugam?
Kaj vem!
Kaj pa
jaz vem!
VSAKA PESEM MI VRAČA POGLED
Vsaka pesem
mi vrača
pogled,
če se
v njeno podobo
zaziram.
