Kdo bo hodil po moji poti,
ko mene več ne bo?
Kdo bo prešteval moje korake,
spomine krojil,
gledal moje oblake?
Le kdo bo svetlim zvezdam pravil,
da nekoč nem vendarle bila?!
Čeprav le kamenček
v morju peska,
biser na dnu oceana,
tako drobna,
a sem le bila.
SAMOTA
Prašno je nebo
in zvezde so ledene.
V soju mesečine
priklanja se
vrba razkošna.
V diru meglic
trop belih konjev
zapušča sivino večera.
Išče škržat si zavetje
in sova v trepetu skovika.
Moja dlan se v samoto
zavija, v praznino sega.
Lepoto najde le še
v toplih spominih.
A že bledi njih igrivost,
spomin na srečo.
Bila je noč,
ki mi je ljubezen vzela,
in jaz je nikolii več
nisem iskala.
Spet je noč.
Na nebu so zvezde ledene
in moja dlan
sega v samoto.
