CIKLUS »PET ODTENKOV LJUBEZNI«

LJUBEZEN

Ne morem ga pozabiti.
Pregloboko je pogledal vame.
Mavrico je pripeljal
v temen prostor,
zvezdni prah
je razpršil okoli
in me razpenil v pesem.

Z ognjemetom besed
je spremenil
pločevinasto popoldne
v zibelko pomladi.

Ne vem,
zakaj sta najini zvezdi
padli v tolmun.

Ko sem ju hotela zajeti
in obesiti na nebo,
sem skalila ljubezen.

Odhajam od doma
v temno ulico,
da ga poiščem.
Pozabila sem ugasiti luči.
Ko se sama vrnem iz teme,
vse sije v slepeči pravljični luči,
kot da me čaka.

Takšen je spomin nanj.

OGOREK SPOMINA

Prišel je mimogrede
in mi ponujal svojo samoto.
Upehana ljubezen je hodila z njim.
Lačna in lakotna
je bila na preži,
da mi ukrade srce.

Njegove besede so se kotalile
kot orehi v košari
se zadevale drugo ob drugo.
Ko me je lovil
na trnek iz besed,
je vlamljal v moje sanje.

Velike besede, velike obljube.
Preblizu mi je prišel.

Zbežala sem pred pripeko ljubezni.

DOTIK

Dotakneva se
s kozarcema.

Nekaj se v nama premakne.
Ognjemet spomina.

Škrlatna meglica
kot val
v mladost seže,
srce poboža,
preden se odmakne.

Grenak je požirek vina.

Težak vetrc
mimo dahne.

Ženin
vonj
parfuma.