Svečano, kot se za boga spodobi,
s sijem zore svoj prihod najavlja,
z večerno zarjo se od nas poslavlja,
ponavlja pot, začeto v pradobi.
Od jutra do večera zemljo greje,
ji daje moč, da zemlja rast obnavlja,
božanska moč svetlobe vse presnavlja
in vsemu živemu odreja meje.
Ko sonce na večer za hrib zahaja,
da onim onkraj bi nov dan svetilo,
z večerno zarjo nas je zapustilo,
ožarjeno nebo za njim ostaja.
Ožarjen del neba bledi, se oži,
obzorje se je v temi utopilo,
a sonce se bo zjutraj spet vrnilo,
ker zemlja se vrti, krog sonca kroži.
Pot sonca je simbolni lok življenja,
svetloba rojstva, rast, vzpon do vrha,
se nagne k tlom, ko se življenje krha;
ko moj lok tone, drugemu se vzpenja.
Življenje tone kot večerna zarja.
vse manj moči, vse manj luči, vse bo minilo,
kar je bilo, se več ne bo vrnilo.
Vzemimo, kar nam sonce še podarja!
