Letošnje regijsko srečanje V zavetju besede za Belo krajino, Posavje in Dolenjsko, na katerem je sodelovalo 23 literatov seniorjev je, tako kot lani, spet potekalo v grajskih prostorih v Metliki. Sprejem je seveda spet požlahtnila belokranjska pogača, pozdravu pa je sledila triurna delavnica in individualni razgovori z avtorji. Za letošnje srečanje je prispevke poslalo 23 avtorjev. Kot je že v navadi je bilo tudi tokrat več poezije kot proze, dramsko besedilo smo tudi tokrat pričakovali zaman.
Natančno in analitično sem prebrala 7 proznih besedil in 61 pesmi. V glavnem so svoja dela predstavili isti avtorji kot lansko leto, med njimi žal spet ni bilo piscev iz Metlike in okolice, saj se v klubu ne združujejo več, morda pa vseeno ustvarjajo vsak zase, saj če ima človek v sebi besede, ki imajo moč, jih ne moreš kar v sebi zadržati, zato upam da se le prebudijo, se začnejo družiti, ustvarjati in se spet predstavijo širšemu občinstvu.
Na delavnici sem spregovorila o pesnjenju, zakonitostih, ki jih je potrebno upoštevati, če se pisanja kolikor toliko resno lotimo; ker so na seniorskih srečanjih v glavnem starejši avtorji, tudi njihovo pesnjenje zajema iz baze ljudskih pesmi tako oblikovno ( kitice z že večkrat slišanimi rimami in znanim ritmom, na kar sem jih na vseh srečanjih večkrat opomnila) kot tudi vsebinsko. Priporočila sem jim vsakodnevno branje kvalitetnih pesniških zbirk, s katerimi si bodo razširili obzorje in napolnili svoj lastni vokabular z novimi besedami, metaforami, tudi z neologizmi … Poudarila sem že znano dejstvo, »da je ritem vse«, če ritma nimamo v sebi, ne moremo napisati dobre pesmi. Dane Zajc je večkrat poudaril, da je »ritem nad besedo«, in če se le ta spotakne, moramo pesem zbrusiti in delati na njej, dokler ne bo stekla in zazvenela, čista in gladkih, obrušenih robov, kot kristal.
Vsakemu avtorju posebej sem povedala, kaj je potrebno popraviti, kaj je dobro, katere avtorje mu priporočam v branje. Pesem mora odležati, se mediti, zoreti, šele potem jo spet s časovno distanco vzamemo v roke, ko začetno navdušenje malo pojenja, tako pri pesmi kot pri zgodbi, šele potem jo lahko samokritično ocenimo in jo obogatimo z dodano vrednostjo. Razveselila sem se besedil, ki so presegla utečeno formo in vsebino, med njimi sem odkrila tudi angažirane vsebine, nekaj novih pesniških oblik, tudi očarljivih metafor in sporočil, pri marsikom je bilo zaznati napredek od prejšnjih srečanj, povedali so, da so brali in se izobraževali na različnih literarnih delavnicah in druženjih.
Sproti sem jim v sproščenem skupnem in individualnih pogovorih pripovedovala o sodobnih trendih pisanja tako poezije kot kratkih zgodb. Največji poudarek sem dala ravno branju različnih žanrov poezije in zgodb, povedala sem jim tudi, katere njihove najbolj uspele pesmi in zgodbe naj jim bodo vzorčne in naj na njih gradijo svoje nadaljnje ustvarjanje.
Za državno srečanje sem izbrala šest avtorjev, ker njihovih imen ne poznam, saj so podpisani s šiframi, navajam njihove psevdonime, med njimi so tako pesniki kot pisci kratkih zgodb:
Svetloba odlična, izčiščena lirika, popoln ritem prostega verza, čudežne metafore in nevsiljiva sporočilnost. Pesmi pojejo v ritmu Univerzuma, kot bi se naenkrat in scela rodile, nikakršnega ustvarjalnega napora ni čutiti. Izrekanje neizrekljivega z dodano vrednostjo skoraj popolnega. Kot je rekel pesnik Antun Branko Šimić: »Pesniki so čudenje v svetu!« Pesnica pod šifro Svetloba vsekakor je čudenje in čudež!
Arabeska čista lirika, zelo homogen cikel pesmi, vanje so vpletene magične podobe in sveže metafore, so ritmično in stilsko dodelane, z nenavadnimi vertikalami, ki mehko, a presenetljivo zarežejo v horizontalno pripoved, a pesem kljub temu ostane enovito in jasno strukturirano telo.
Marla Rot kratko zgodbo z elementi eseja odlikujejo svež in sočen jezik, ekonomiziran izraz, dobra struktura in sporočilo, ki kar kliče k branju, ustvarjanju … Celotna zgodba žari erotizem in navdihuje z radostjo pisanja.
Sekstina pesnitev iz treh ciklov, tako rekoč ep z elementi lirike, z notranjimi rimami in asonancami, z močno, univerzalno sporočilnostjo in nenavadno zgradbo.
Jagoda izčiščena kratka zgodba z močnim čustvenim nabojem, a brez patosa. Čeprav govori o povojnem času, je družbeno angažirana in se dotakne sodobnega časa, predvsem s sprejemanjem drugačnosti na čisto človeški in naraven način.
PODG2017 presenetljivo dobro napisane pesmi v klasičnem verzu, celo jambskem enajstercu, nosijo hkrati grenko, a tudi satirično in angažirano sporočilo – reminiscenca na leta, ki so šla, a na koncu se vendarle odprejo v optimizem, upor starim klišejem in v novo upanje, predvsem za naš kraj, Novo mesto.
