Na plitvini, kjer v morje se izliva Nil,
se mirno sonči, v pesku spretno skrit
pogoltni požeruh – kdo drug kot krokodil.
Ko udobno zleknjen in očitno sit
lenobno dremlje, široko zeva od ugodja.
Na lepem droben ptiček prileti
pod njim srhljivo brezno klavskega orodja –
nad žrelom zaokroži in smelo se spusti,
o joj ... roparju naravnost med čekane. Nesreča?
Zmota? Ne, sploh ne! Zverini med zobmi
tiči vse polno drobcev hrane
in teh se ptiček loti. Njej in sebi v prid
zdaj vleče, puli, kavsa, z zob obira
ostanke čapelj, rac, pa rakov, rib,
da komaj sproti jih požira.
Ko vse otrebi, varno odleti:
ČE čistil zobe je pazljivo,
ČE ni predolgo se obiral,
ČE takšnih ptičkov ni obilo
in ni počitka kaj skalilo.
. . .
Od nekdaj je značilno za zverine,
da največ in najboljše same zadrže,
za druge puščajo drobtine
in še takrat je vedno kakšen »če«,
SODOBNI MARATONEC
Podobno kot je vest o zmagi predal Atencem
slavni Grk, tako izmučen, shujšan, bled, zadihan
je mladi tjulenj – ne le telesno, še duševno strt –
sporočil štirinožcem in perjadi:
»Sem zadnji naše vrste. Naš rod je izumrl.
Zločesti strup, ki človek ga odlaga v morje
je vse nas pomoríl in zdaj grozi, da bo prodrl
iz morja v zrak, v gozd, na travnik, polje...
Vsemu in vsem grozi propad!« še reče in pogine.
Živali prizadeto obnemé; na licu sleherne zrcali
se groza, strah, brezup. Kar iznenada iz tišine
odjekne krokodilov glas: »Če kdo, bomo mi obstali!
Odporni smo in trdoživi! Kot naši dedje dinozavri
pred sto in več milijoni let zdaj bomo mi sveta vladarji!«
»Noro, nepopisno noro,«
krt mrmra, »in skrajno omejeno!
Kaj bo žrl, komu vladal, ne razmišlja bedasti reptil,
ki zgolj oblastiželje mu roji po glavi.
No, jasno je le eno:
kreten, ki v morje strup odlaga,
je še bolj nor kot krokodil.«
