Srečanje z literarnimi ustvarjalci v Tolminu je potekalo v prijetnem vzdušju, četudi je bila pot po cestah do tja precej ovinkasta. Udeleženci so bili zelo komunikativni, predvsem pa pripravljeni na pogovor o poslanih besedilih. V poslanem gradivu triindvajsetih avtorjev sta bili proza in poezija precej izenačeni, kar se števila tiče. Med proznimi podvrstami je bilo največ fragmentarnih zapisov, spominskih beležk, priložnostnih notic, presenečale pa so nekatere pripovedi in eseji.
Tudi poezija je prinašala več podvrst; najprej bi lahko pesmi razdelili na tiste s klasično zunanjo obliko in na tiste, ki stavijo na nekitičnost ter svobodno obliko. Nadalje je mogoča delitev glede na raznolike tematske sklope; prevladujoči so bili: narava, ljubezen, staranje, minevanje, spomini … Žal se tudi tokrat nisem srečal z dramskimi besedili, zato sem vnovič prisiljen zapisati ugotovitev, da je to še vedno precej podhranjena vrsta
tudi na področju ljubiteljskega pisanja.
Med najpogostejšimi pomanjkljivostmi, napakami, lahko izpostavimo naslednje:
• pretirana navezanost na nekatera besedila, zaradi česar je prvoosebni izpovedovalec/pripovedovalec preveč sentimentalen, zapisi pa v takih primerih pogosto vodijo v patos;
• nepremišljena oz. nelogična zunanja oblika besedila – pogosto je ta postavljena v kontekst slučajnosti, intuicije, v ozadju je premalo znanja in teoretične podkovanosti o tem, kako npr. zasnovati odstavek, kako kitico itd.;
• krhko zasnovani psihološki profili protagonistov, kjer se ti pojavljajo (njihov opis, oznaka, logičnost ravnanja, medsebojne korelacije, če jih je več, premišljenost zvrstnosti jezika, skozi katerega se izražajo itd.);
• slaba pravopisna podoba besedil;
• gostobesednost;
• klišejsko izpeljani stavki/povedi/verzi ali posamezne besede in besedne zveze;
• vsebinski nesmisli, ki se pomensko bijejo med seboj.
Seveda pa je bilo zaznati tudi veliko dobrega, mestoma celo odličnega. Pohvalno je, da se avtorji lotevajo aktualnih tem, da se spoprijemajo z vrsto zahtevnih motivov, da se lotevajo tudi zahtevnejših slogovnih izpeljav, da so v svojem izražanju velikokrat brezkompromisni in učinkovito speljejo izpovedni oz. pripovedni tok besedila.
Nekaterim avtorjem je s svojimi deli to še posebej uspelo, zato za državno srečanje predlagam avtorje s šiframi: černeška, Nesab, lebdenje, igranje.
Pesmi pod šifro černeška kljub narečni jezikovni podobi s tem ne izgubijo na izpovedni moči in komunikacijski jakosti, nasprotno: njihova vsebina postane še bolj zemeljska, naša, vsakdanja, a v ozadju je vselej prisotna velika misterioznost jezika in misli. To doseže s približevanjem velikih pojmov, ki pa jih uspešno nadgradi in poveže na nov, skoraj magičen način.
Šifra Nesab prinaša basni, ki so aktualizirane na motivno-tematski ravni, po drugi strani pa posegajo v skoraj klasično gradnjo verza, ki tako zazveni izrazito arhaično, a prav ta koktajl daje tem basnim svežino in ponuja nove rešitve. Ritem je upočasnjen, s čimer nam je kot bralcem omogočeno, da naredimo postanke tam, kjer je vsebina še posebej delikatna.
Šifra lebdenje zaobjema poetiko ludizma, ekspresivnega pisanja, silovito, skrajno, skoraj »na nož«, kar je seveda odlika dobrih pesnikov. Pri tem pa pesmim vseeno uspeva ohranjati notranje ravnotežje, pred bralca pa skozi drzno zasnovane podobe vstopajo prefinjeni pesniški svetovi. Preseneča tudi izpovedna moč, ki se razpira skozi bliskovit ritem, s čimer nas vse skupaj spominja na izbruh pesniškega vulkana.
Pesmi, zajete v sklop pod imenom šifre igranje, so svojevrsten paradoks. Po eni strani je nizanje besed na enako črko v verze precej omejujoče zadeva – najprej z vidika ustvarjalca, ki si je s tem zaprl določene poti, po drugi bralca, ki postane obremenjen s takim principom. A tem pesmim nekako uspe, prav skozi omenjeni princip, preiti na polje svobode in učinkovitega izraza.
