Šla sem po poti
čisto sama
in
tudi z mnoštvom.
Slišala sem besede,
tuje besede,
ene so zvonile
kot zvon na katedrali
in so bile močne,
zelo močne,
ene so zvonile kot pesem
in so se igrale
z oblaki,
z vetrom,
ene so bile komaj slišne
in sem jih čutila
kot dotik
metuljevih kril,
kot trepalnice otroka
na prsih.
Šla sem po poti
čisto sama,
dolgo,
počasno.
Potem sem se zbudila
z metuljem na dlani.
