Ko v vaški kapeli zvoni
in jutro v dan se budi,
toplo pobožaš mi dlan
in rečeš,
glej, še en najin dan.
---------------------------------------
Skozi špranjo jutra se plazi dan.
Tako dolg.
Po megleni zori pada dež.
Tako pada.
Pot se polaga, v dalj izginja.
Tako dolga.
Na drevesu zori jabolko.
Tako najino.
---------------------------------------
Biserna ogrlica znojnih kapelj
spenja večer z rubinastim jutrom.
Na krilih odhajajoče noči
trgava jabolka dvojine.
Ko zadnja zvezda pade v jutranje sonce
in dan potrka na okno,
se biseri razlijejo po rjuhah spomina,
ki ga popotnika neseva v dan.
---------------------------------------
Valovi se razsipajo po obrežju,
kamnita hiša z zaprtimi polkni
dremlje v opoldanskem soncu
in stara smokva si greje
od burje premražene veje.
Lepo je v njeni senci molčati s tabo
in poslušati šumenje morja.
---------------------------------------
V ustih misel zastane,
kot zvezda zdrsi v tvoje oči,
se razleze, objema, gori, žari.
Se topi vate, razgrne,
po licih polzi, te boža,
V tišini pojema, ugaša, zaspi.
---------------------------------------
Kam hitijo vsi ljudje,
ki v zasnežena polja
tkejo množico sledi?
Le kam gredo?
Zakaj se jim tako mudi?
Le midva hodiva počasi,
ti si ob tihih urah sled,
stopinja, gaz
in jaz sem sneg,
ki jemlje ga pomlad.
---------------------------------------
Večer.
Zaspane hiše
zapirajo oči.
Cesta molči.
Tudi ti.
