Rada sem v svoji koži. Ne zavidam nasprotnemu spolu. Lahko sem nemočna, solzava, naivna, ljubeča, hrepeneča... in na drugi strani pokončna, odločna, neizčrpna.
Hvaležna sem vesolju, ker sem rojena na sončni strani Alp, v mirnem okolju brez vojn in lakote, kjer globoko napolnim pljuča, se napijem vode in se ne obremenjujem s politiko. Brskam po spominih, barvitih kot vzorčki kalejdoskopa in jih nizam v miniaturne zgodbe.
DUŠE IN DUŠICA
Na robu vesolja, v zakotni igralnici so ženke duše hazardirale. Na igralno mizo so polagale vrline, pridobljene v prejšnjih življenjih. Le-teh so imele v izobilju in kazalo je, da ne bodo nikoli bankrotirale. Kolo se je vrtelo in vrtelo. Malo so izgubljale in spet dobivale. Nikamor se jim ni mudilo.
Nekega dne se jim je pridružila drobna Dušica, precej naivna, malce nebogljena, raztresena in neizkušena. Hazarderke so jo takoj prepoznale. Pomežiknile so si in vzele vajeti v svoje roke. Vsiljivka jim ni bila po godu.
Nežna Dušica je iskala toplino, podporo, ljubezen, pozornost in kdo ve, kaj še. Prepričana je bila, da ji duše želijo vse dobro. Od njih je srkala znanje, a igrala je pošteno, prepošteno za ruleto. Zapravila je vse vrline, zato so jo tovarišice izrinile iz igre in vrgle čez prag.
Zaslepljena od solza je revica tavala je po prostrani Rimski cesti. Spotaknila se je in padla v črno luknjo. Vrtinec jo je zajel, jo premetaval gor, dol, sem ter tja. Bila je polna bušk, prask in globokih ran. Ko je bilo vsega preveč in ko je mislila, da je z njo konec, je v ozkem prehodu uzrla svetlobo. Svetlobo, lepšo od mavrice, živahnejšo od gorskega hudournika in skrivnostnejšo od najglobljega tolmuna.
Z zadnjimi močmi se je odrinila … in zakričala, ko je prvič vdihnila zemeljski zrak. Porodna babica jo je ujela v naročje, jo privila k prsim in pripomnila: »Mala se bo dobro znašla v življenju.«
VZNEMIRLJIVA POMLAD
Tukaj je nežno zelena, bujno cvetoča. Od kar pomnim me razvnema. Telo je lahkotnejše, korak prožnejši, duša vznemirjena. Še zakonec se prebudi iz zimske zaspanosti. Zleze in brloga in me povabi na dolg sprehod ob Radvanjskem potoku. Govoriva malo, ker bereva misli drug drugega. Objame me čez ramo in se stisne k meni kot v davnih časih, ko sva objeta, začarana od ljubezni, okušala pomlad.
OČARATI – OSVOJITI MOŠKEGA
V začetku sedemdesetih je predavalnica Pravne fakultete nabita z najstniki in starimi bajtami. Pet sto štirideset študentov, med temi le tretjina moških, sledi rimskemu pravu. Profesor Korošec nas razsvetljuje, da je treba nesorazmerno vredna darila, ki sta si jih zaročenca podarila, vrniti, če ne pride do zakonske zveze. Obraz se mi zresni, ko škilim h kolegici, ki ji pod srcem raste sad kratkotrajne ljubezni. V tej pomladi se njeno krilo napenja čez trebušček. Pa kako sem ji zavidala lepotca iz četrtega letnika! Šele kasneje se je razvedelo, da je v bistvu lomilec ženskih src. Deflorare humanum est!
Globoko vzdihnem. Rada bi doživela pravo ljubezen. V meni divjajo hormoni, a dvomim, da bom v tej sezoni srečala tistega pravega. Še vedno sem samska in nedolžna. V začetku semestra se je bila prava bitka med fazankami. Na faks so se vpisale, da bi našle dobro partijo. V dobrem mesecu je zmanjkalo moških kandidatov. Vsi povprek so bili poparčkani. Ostalo je le nekaj neatraktivnih piflarjev, istospolno usmerjenih in veteranov, ki so se vpisovali zaradi statusa in niso imeli resnega namena dokončati študija. Saj poznamo tisto; pri tridesetih večni študent v domačem gnezdu.
Izbirčna sem. Sestavila sem obsežen seznam vrlin, ki bi jih moral izpolnjevati moj princ na belem konju. Do tega trenutka sem se zapletla v nekaj platonskih, kratkotrajnih zvez. Na žurkah srečaš vse mogoče tipe. V bistvu so se mi fantje zamerili. V trenutku, ko nisem pristala na seks, je njihov interes zamrl. Pomislimo, le katera gre že v prvem mesecu med rjuhe z nekom, o katerem ne ve niti kako se piše niti kje stanuje.
Danes je spet dan neizpolnjenega hrepenenja. Po predavanjih prečkam park. Na klopcah se gnetejo gruleči parčki. Stiskajo se, si šepetajo, se strastno poljubljajo. Odvrnem pogled in se vzravnam. Odpeketam do avtobusne postaje in zadnji trenutek ujamem enko za v Šiško. Trola je skoraj prazna. Le na zadnjem sedežu sedi svetlolas mladenič v rdečem puloverju. Kdo ve, katere zvede so se poravnale, katere usode trčile in katere sile so me porinile, da sem prisedla k neznancu. V naslednjem trenutku se je izkazalo, da to sploh ni neznanec, ampak študent iz domačega Maribora. Zapletla sva se v družabni klepet in iskrica je preskočila.
NOSTALGIJA POMLADI
Na vrtu pri Otu samevajo prazne mize. Sedem k najbližji, obsijani s popoldanskim pomladnim soncem. Skozi veje lipe se prebijajo bogati snopi sončnih žarkov, se odbijajo od steklene vaze in rišejo mavrične vzorce. Vrabci so razposajeni, predrzni in nemirni. Sedajo na naslonjala stolov, si dvorijo in se zapletajo v družabne pogovore.
Slišim zvok motorja, pojavi se senca, vrabci se razbežijo.
Potopim se v modrino oči, kjer sta združena morje in nebo, o katerih sanjam in ju iščem pol stoletja. Bleščeča pleša, štrenasti dolgi lasje, sršeče obrvi, negovani brki, bleščeč nasmeh protetičen ali naraven pa saj je vseeno. V rokah drži šopek kot sonce rumenih narcis. Z globokim glasom pripomni, da je rožice nabral na domačem vrtu in ne za sosedovim plotom kot nekoč v mladosti.
Obujava spomine in čas teče kot svetlobni žarek. S sončnim zatonom zbledi čarobnost trenutka. Poslovim se in utirim v vsakdan.
