Veseli me, da se je na letošnje srečanje starejših avtorjev za severovzhodno Slovenijo prijavilo toliko avtorjev – vsega 57, in čeprav se nekateri srečanja niso mogli udeležiti, jih je bilo še vedno veliko, skoraj preveč za eno delavnico. Dobrim avtorjem smo zato, krivično, namenili manj pozornosti, več sem se ukvarjal s tistimi, katerih besedila so bila potrebna komentarja in spodbude.
Mariborsko srečanje je posebno, ker privlači avtorje tudi iz nepričakovanih daljav. Lani je selektorjem povsem ušlo, da se je oglasila Danijela Hliš iz Avstralije. Pa kaj, bo kdo rekel, naj se postavi v vrsto! A ni tako. Za takšne ljudi je potrebna posebna pozornost. Tako kot je potrebna posebna pozornost Maji Dolinar, ki živi v Gradcu, ali Oliveri Docevski, ki je poslala prispevek iz Makedonije, ali Ljubici Ribić, ki je poslala svoje prve pesmi v slovenščini iz bližnjega Varaždina. To je začetek globalnosti, a dobrodošle. Slovenci nimamo (več) literarnega srečanja za razseljence, pa bi bilo dobrodošlo, če smo nekakšna država. Tako, ob strani.
Na začetku naj povem, da bolehajo prozni prispevki predvsem glede zapleta in vrha – eno od osnovnih vprašanj, ki si ga morajo avtorji zastaviti je, ali po vrhuncu zgodbe protagonist res gleda nase in na svet okrog sebe drugače kako pred vrhuncem. Veliko je žanrskih nesporazumov, prozo pa bremeni tudi čezmerno pripovedovanje, kjer bi morali avtorji prikazati. Prevelik časovni razpon. Pri poeziji so največje težave s šablonami (emocionalnimi in miselnimi) in seveda pri nepoznavanju rime.
Srečko Klemenc (Liebhaber) je poslal odlomek iz obsežnejšega dela. Slovenec v Nemčiji, očitno pustolovec, se vrača domov in se ob odhodu zaplete v ljubezensko razmerje z Nemko. Dobro ustvarjeno vzdušje, nekoliko nepregledno dogajanje, predvsem pa je vprašanje, ali eksplicitno seksualne scene gredo v tovrstni žanr. Bolje se je temu izogniti kot ponavljati šablone iz pornografskih zgodb. Štefka Bohar (Iz beračeve torbe): kultiviran pesniški zapis z nekaj dotiki emocionalnih šablon. Ljubica Ribić (Varaždinska) je poslala slovensko-hrvaška besedila, slovenska so z zavidljivo stopnjo obvladanja jezika. Teži bolj k mlajšemu slovenskemu pesnjenju, dobra poezija. Milan Novak (Postopač): angažirano pesništvo z nekaj elementi hiperboličnega, čezmerne. Pesem »Steblo je« je nova stopnja v njegovem razvoju. Danijela Dacinger (piris) piše za glasbo in s tem je omejena pri izboru liričnih tem – morda je zanjo dobro preizkusiti se s spontanim, prostim verzom. Pavlina Pogorevc (Kavica) piše s spodbudo standup predstav, zelo govorniško usmerjeno. Morda manjka dramskega zapleta. Štefka Lang (Francijeva) je poslala zgoščeno poezijo, ki sloni na premisleku o ljubezni, z nekaj zdrsi v kliše. Še nedodelano. Stojan Vajda (Spomini) je v pesmih izrazito klišejski (roža dehteča, solze grenke, srčne bolečine …), zanj priporočam sodelovanje v kakšni literarni delavnici za poezijo. Marija Senica Vujanovič (Deklica) je poslala spominski zapis, ki je z lepo postavitvijo viška zadosti popolna. Maja Dolinar (Gradec) je poslala pravljico z domiselnimi osebami, a dogajanje je nekoliko nepregledno zaradi številnih oseb. Morda na robu sladkega. Tudi v tej zgodbi prevladuje govorništvo. Tatjana Srebrnič (Fax) je poslala duhovite pesmi o soživljenju s svojim medom. Mirko Jauševec (Bogo) je v nostalgični zgodbi o psu nanizal nekaj anekdot z njim, brez viška zgodbe. Dan nasilja nad ženskami vpeljuje dve temi – televizijo in dan nasilja – vsaka zase je lahko zgodba. Z zapletom seveda. V »Evi« se tista najpomembnejša sestavina zgodbe, ljubezen, sploh ne razvije. Matilda Simonič (Sedem) je v nizanju anekdot o profesorju kreativnega pisanja našla subtilni preobrat zgodbe z omembo smrti. A konec je pravzaprav odvečen. Metki Oset (pomlad) svetujem običajno levostransko postavitev pesmi. To je zelo grda navada. Kjer v pesmih miselna vsebina ne sili preveč v poante, pesem zapoje (Sokovi pomladi). Majda Strnad (iskanja): pesmi so kot abstraktne poslikave, zanimive, včasih preobložene s pridevniki in rodilniškimi metaforami. Enostavčno zaključevanje pesmi postane sčasoma šablona. Ljiljana Zupanc (soraja13) je v kratki zgodbi prikazala neko neidentificirano zelenjavo, ki gre od použitja do kompostiranja. Kaj je to? Skrivnost. Polsatira, a brez ugotovljivega sporočila. Dani Rajh (Šavnica) je v zgodbi prikazal, kako prevarati vdovo in napravil dramski višek z dolgim trenutkom podpisovanja pogodbe. Vendar se začne s predolgim opisovanjem (za celo tretjino), kar zgodbo ubije. Cvetka Vidmar (miška) pripoveduje že znano anekdoto (ženska si zatakne kol skozi krilo na grob in misli, da jo pokojnik vleče noter) v humorni maniri. Za zgodbo ji zmanjka zaple-ta in ostane anekdota. Danilo Muršec (lenart) je v nekaj kratkih pesmih pokazal suvereno govorico, ki jo ponekod preveč zasuje s pridevniki in sozvočji v končnicah vrstic (verzov). Amalija Tropenauer (svetloba v dlaneh) je poslala pesmi, napisane z velikimi črkami. NIKAR NE PIŠITE PESMI Z VELIKIMI ČRKAMI. V veliki množici besed se je utopilo že tako nekoliko kliširano sporočilo. Jožefa Finika Prah (čebulček) v zgodbi o srečanju s prijateljico počasi razkriva posesivni značaj protagonistke. Manjka jasnejši zaris vrhunca zgodbe. Manica Bunc Sancin (marjetka) je poslala tako ali drugače angažirano poezijo, ki je z eno nogo v satiri in z drugo v epiki. Zanimivo, a manjka pesniške dodelanosti, preveč je žurnalističnega besednjaka. Angela Fujs (elica): z zapisano (prepoznavno) poezijo se včasih približa klišeju (srce kot kamen), včasih ji pesem (Drevesa) zaradi odsotne povezave razpadejo na več pesmi. Zdenka Detiček Opič (april) inventivno sooča in ne dopolnjuje tonski verz s sozvočjem (rimo). Morda bi bilo dobro izčesati, kot uši, nekatere klišeje in preveč vsiljiva odprta sozvočja (na i). Ana-Marija Pušnik (Nana) je zapisala kratko zgodbo kot anekdoto, ki se ne razveže v neko globlje sporočilo. S prvoosebno pripovedjo »zlorablja«možnost, da pripoveduje in ne prikazuje. Bernarda Uršič (kokain) je poslala besedilo, ki je prej skica za policijsko zgodbo kot zgodba sama. Bilo bi jo dobro razviti. Ivanka Klopčič Casar (vida) niha med žanri – družinsko dramo, komedijo, humoresko. Za razkritje sinovega značaja (in za družinsko dramo) bi zadostovala le ena selitev. Tilka Kren Obran (muca mica) je poslala tri značilno njene zgodbe na eni strani, ki tvorijo celoto in so lep prikaz družinske dinamike. Dobro napisane. Preostalo je, kot se reče, »šodr« brez ugotovljive namere. Rozika Močnik (Jani) v zgodbi obravnava »otroka s posebnimi potrebami«. Zelo zanimiva tema. Aktualna. Dobro zapažena. Tudi to je morda možnost stand-up drame, a z vidnejšo dramatiko, ki pa je že prisotna v na žalost prekratkem besedilu. Silva Lipovec (srce) prinaša komične, karikirane, a stvarne osebe z vaškega obrobja, z zelo prisrčnim vzdušjem. Odveč je končni komentar kot avtoričin vdor v pripoved.
Na razpis sta prišli tudi dve besedili, ki sta imeli poseben položaj. Pričakovanju obeh avtorjev, da bomo presojali strokovni vidik besedila, smo se izneverili. Prvi je bil nagovor bibliotekarjem Vladimirja Henrika Kneza (govor). V njem ni organizirano razvil teze o knjižnici kot demokratični, človeku zavezani inštituciji, ampak se je namesto na empirijo naslonil na citirane poglede različnih avtorjev. Tudi ni uporabil govorniške strategije, manjka višek nagovora. Potencialno stand-up besedilo. Pri Janezu Lahu (resnica) je, razen pri delu proznega besedila, ki govori o doživljanju smrti babice pri otroku, ki je resnično zanimiv in inovativen tekst, nad vsebino prevladal žargon, ki ga mora avtor pred branjem pojasniti. Literatura ne potrebuje vnaprejšnjih pojasnil, mora nagovarjati bralca neposredno in šele skozi branje lahko odkrivamo tisto, kar govori avtor. Dolgo? Ja, dvaintrideset avtorjev je zelo veliko.
