mehkeje kot preja vzhajajočega jutra
topleje kot žarek popolnega dne
s svežino pomladi
z resnostjo zime
tako kot se marec dotakne grla ptic
kot jezikavi november odmeče listje z dreves
drugače stopim s tabo
počasneje
da ne pohodim obilja jeseni
hitreje
da skupaj pretečeva zimo v smučini
drugače bom s tabo
drugačen
in vendar bom isti enak kot sem vedno kadar poljubim zate oblak
ravno takšen bom
kot kres z ozvezdja
utrnem se zate
ti me moraš le še pobrati ugaslega v dlan in podržati za tren
da bova lahko vzletela
v roju kresnic ki obeduje novo pomlad
MORAL BI JEMATI ROKE
počasneje
da ne bi pošle
moral bi prej
preden se zvečeri
zapirati oči
in bi bila jutra dolga kot vlečka
trepetajoča
moral bi
ali pa bi morala
pozvoniti
preden je v zvoniku
poklekniti v vrsto
in se spokoriti
da se redim od čokolade
morala bi
pa se je zgubala gladka ravnina
in je prisedel vrag
na prag
se stisnil vmes
z rdečim jezikom
in po dolgem razklal
kar je moral
in tako sva ostala
morala sva
ONA NAMOČI PRSTE V ILOVICO
in kadar želi risbo se skloni nad zemljo.
Jo vriše.
In potem čaka, da požene.
Pregleda meje.
Preko ne stopi.
Niso njene.
Kot je beseda.
Ona se včasih izjoče
v čašo.
Potem jo izpije,
da ne pozabi okusa.
Kadar želi kak cvet, se smeje.
Srečna, ker ni njen.
Ker cvetovi nekoč odcvetijo.
Ona pa se ne more posušiti z njim.
Včasih se pomanjša.
In kadar se želi skriti, ponikne med prste.
Ne riše
in ne raste,
dokler jih želi prestopiti.
Ona pobira droben svet
s tal.
Kreše ga v iskre.
Med prski slapu suši barve.
S konico jezika jih preizkuša
in izbrane prepiše.
Nato spusti belo jadro,
vsrka noč
in potuje.
