Na področni natečaj V zavetju besede je svoja dela poslalo 26 različnih av- toric in avtorjev, od tega je bilo 11 proznih sestavkov različnih dolžin, 106 pesmi in 34 haikujev ter 3 krajši dramski prizori oziroma skeči. Delavnice se je udeležilo kar 20 avtoric in avtorjev, zastavila pa sem jo tako, da bi spodbu- dila igrivost in fantazijsko moč vsakega izmed njih. Igrali smo se z besedami in jih kombinirali, kakor je pač prišlo. Nekateri izdelki so se posrečili, drugi se niso, a igra je potekala pod motom: ne bojte se nesmislov, tudi v nesmislih najdevamo smisel. Ljudje smo bitja smisla, vse okrog sebe neprestano osmi- šljujemo, tudi na videz nesmiselne stvari znamo z malo truda osmisliti, jim poiskati pomen, prav to pa je izziv, povabilo, da z avtoceste svojega privaje- nega razmišljanja stopimo v goščavo neznanega, kaotičnega.
Število poslanih pesmi je bilo omejeno na 5 daljših ali deset krajših, bil pa je tudi avtorica, ki je poslala 34 haikujev. Nekatere pesmi so bile prigodni- ške (posvečene domačemu mestu ali vasi, društvu, prijateljicam ipd.), dru- ge so želele v olepšani obliki sporočiti kakšno splošno človeško spoznanje, nekatere med njimi pa so uspele v pretanjeni obliki izpovedati / ustvariti presenetljivo in lepo pesniško pokrajino. Med njimi je prav gotovo izstopala pesniška pokrajina NEZLOMLJIVO, v kateri so svež, presenetljiv metafo- rični jezik, dober občutek za kompozicijo in odprti, večpomenski zaključki samo tri od številnih odlik. Ta poezija se motivno-tematsko giblje med lju- bezensko-bivanjsko vsebino, pomembnejša od same teme (kaj) pa je ubese- ditev (kako), ki uspe znotraj pesmi ustvariti v sebi zaključen simbolni svet, obsijan z lepoto.
Med pesmimi mi je izstopal še cikel petih občutljivo zapisanih, zmo- drenih in nekoliko nostalgičnih pesmi o minevajočem življenju, podanih z nenavadnih perspektiv: spregovoriti dajo stvarem, kot so rdeči čeveljci, stara jablana, razpokana posoda, polna deževnice, bela črta sredi ceste. Zanimiva pisava, ki bi jo avtorica ŽIVA lahko še bolj razprla skrivnostim bivanja, če bi manj povzemala ta čudež v modre izreke oziroma poante in se bolj le čudila.
Prav to pa sem želela poudariti tudi na delavnici: pisanje pesmi se zač- ne že z zaznavanjem, zato je tako pomembno ozavestiti vse to neizmerno bogastvo čutov in občutenja v doživljanju izkušnje. Če dovolimo temu »tele- snemu« delu zavedanja razmahniti se v doživljanju, bomo nenadoma polni občutkov, spominov, primerjav, asociacij – iz vsega tega pa je s pomočjo fan- tazije, veselja do oblikovanja, igrivosti in nekaj znanja o pesniških oblikah ali znanja, pridobljenega z branjem drugih pesnic in pesnikov, dosti laže sesta- viti pesem, ki bo res samo naša, nezamenljiva, a hkrati zaradi simbolizacije v jeziku tudi univerzalna, bogato sporočilna tudi za druge.
Med proznimi sestavki, med katerimi so bili nekateri res zanimivi, me je najbolj prepričala kratka zgodba o odraščajočem fantu, narejena po Solzicah Prežihovega Voranca, na katere se avtorica BICA že v naslovu sklicuje, se- veda pa je tokratno prizorišče povsem sodobno (mati pa je vendar na koncu prikazana s solzami ginjenosti v očeh, tako kot Vorančeva). Karakterizacija likov je prepričljiva, jezik sočen, sodoben, s primesmi dialektizmov (kar je tudi Prežihova značilnost); odločitev glavnega junaka bi se dala morebiti še nekoliko podrobneje osvetliti.
Pohvalila bi lahko še marsikatero delo, npr. žive, humorne dramske ske- če, pa tudi še katero od kratkih zgodb (npr. o srečanju že ločenega para v stari hiši, in pesem / prozo, ki zasleduje zadnje potovanje preminule matere, morda tudi hudomušne ali bolj nenavadne, eksperimentalne pesmi, ki trdijo z besedami ene od njih: »kar štrli iz okvirja, / kar je drugačno, / to mene vznemirja«. Iskanje lastnega izraza, pisanje, ki raziskuje lastno, edinstveno bivanjsko občutje in ki je polno detajlov in občutljivosti ter empatije do vse- ga drugega, ki premore pogum stvari zagledati tudi drugače, vse to so izzivi, ki jih je vredno zasledovati, ne glede na prevladujoče literarne tokove ali na zmeraj bolj oddaljeno letnico rojstva.
