Danes sem med odmorom odšel na občino in prvič videl kako žaluje bela barva. Hodniki hodniki vrata stopnice obrazi in vse še enkrat. Resnično sem se moral začet dret in na začetku je bilo še vse v redu. Potem je k meni stopil moški z očali in me vprašal: Čemu vreščite mladi mož? Seveda sem se še naprej drl in ko je ugotovil da iz te moke ne bo kruha je odšel. Ljudje so me že pošteno debelo gledali ko so izza vogala prihiteli zlonamerni redarji. Sanjajva sedaj je čas sem si rekel in izginil. Haha. Znašel sem se sredi cest in ženski v rdečem avtomobilu sem moral hudo ponečediti dan zakaj vsa besna me je hotela povoziti. Jaz pa ne bodi len jo zvlečem iz vozila in ji z ogromnim kamnom razbijem glavo. Potem sem vzel nož poiskal srce ga pojedel in se našemil za bitko. Postavil sem se v avto z desno noga mogočno pred levo roko in se z veliko hitrostjo pognal v policijsko postajo. Od trka sem bil rahlo omotičen zato so me prijeli. Peljali so me v sobo z ogledalom in na licu mesta sem se moral identificirati. Gledal sem se ko so me umili in poslali nazaj v šolo ker sem še mladoleten.
LUNA
Stojim pred tabo in krepi me mraz noči
Vdihavam zmešam zrak in gledam tvoj obraz
Sestavljen je iz. mamornih oblakov
Z enim samim popolnim biserom
Sveti se
Ti in jaz
Oči
Misli
Skrivnosti najine
Polnoč
Najini obredi
Angeli podzemlja
Otroci noči
Prodorni glasovi
Tukaj v neskončosti
Onstran dobrega in zla
Tvoje roke
Nežno
SANJE
Kaj kje sem
Mehko okoli mene resnica
Premehko
Padam padam padam
Treščim ob nekaj krutega
In se prestrašeno zavem
Da je sanj konec
SOMRAK
Večer je strašen dan končal | Omamljen v krvi sem ležal
In zaprl sem oči | Prikazala si se ti
Najin vonj me je objel | Najin se je obred začel
Ko prestopila sva prag | Ljubez napolnila je zrak
in zgubila sva se v klanje | V naju so se spremenile sanje
SMEH
Nekoč je stal topol in bil je tako nor, da ga je
zaneslo v telo nekaterih –
In ti smo večni
Vsepovsod stojimo
V niču se bleščimo
Času krademo moči
Angel, trenutka poln
Mar veš, kdo smo to večni
BLISK
Na kolena Olimp
Kaj vidiš
Sladki vonj jesenskih las
Ki postaja moj oklep
Smrdljivo luno mesta
Kako se umije
In sveti meni
Čudeže
Moč
Mogoče tvoja
Zadnja noč
SONCU
Bila nekoč je noč
Ko nisem upal spati
Sem čakal upajoč
Pogled tvoj zlati
Prišla že davno noč
Ko nisem hotel spati
Spoznal sem njeno moč
Preziral sem pogled tvoj zlati
LEPOTA
Žalostna vrba v meni kriči
Ptico ki trga v vejah gosti
Ptico ki trga ostanke teh dni
Ptico ki srka mi dušo z očmi
Nežen val bolečine
Objame telo
Odnese v globine
V škrlatno temo
Ptico ki čuti
Zvonovi zvonijo
Ptico ki sluti
Melanholijo
OMAMLJAJ SE
Kot je rekel Baudelaire. Sicer se strinjam ampak spregledal je edino pravo omamo-Čas. S to izmišljotino se da prav lepo omamiti. Gnusna naslada, ko sedim v kakšnem kotu velike sobe kjer divja Zvok in opazujem horde človeške kako izginjajo.
Sam in nasmejan.Potem grem in tla se valijo pod mano in tulim od sreče, ko se vržem v blato preden zaspim.Iz večnosti si in v večnost se vrneš.
ENOOKI VELIKAN
Ponavadi sedi na kakšnem oblaku
in gleda ples prepotenih punčk
okoli sveta
in šepetanje temnih obrazov
vse žari
zeleno ki te hočem omama
iz oblakov nad njim
pljuvam po njem
in blešči se oranžno nebo
nad zahodom jesenskega morja
STVARNIK
Tvoje vijolične oči
Kličejo me v tvoj objem
Veter nosi mi tvoj glas
Pravi mi da sem poželen
V daljavi reka šumi
Ujet sem v zoni somraka
Obliva me prijeten mraz
moja kri na tehe čaka
Ležim v črni postelji
Podaril si mi odrešenje
Pobledel je moj obraz
Ki prinašal bo trpljenje
Zdaj ko mesto tiho spi
Šivam vam mrtvaški prt
Zdaj ko je izginil čas
Spozna se naj da jaz sem smrt
ŽALOST
Veter tuli skozi noč
V stari hiši sveča sveti
violina žalost neti
Tujce kliče na pomoč
Žalost veča se z leti
Ko pojavi se črn mož
v roki nosi črn nož
Z njim se trudi trupla sneti
Kje si
Zdaj ko nočemo več peti
Zdaj ko kažem svojo moč
Kje si
Zdaj ko spet stojim v četi
Zdaj ko hočem zopet proč
MITI IN LEGENDE
Na mejah resničnosti stojim
In z razprtimi rokami
Mogočen pošljem pote krik
Ki končno naj te zdrami
Na demonih poželenja
Prijahala si k meni
Potopiva se v svet
Ki se kaže tam v temˇ
Ovita v nežen dim
Nedolžno rožnato telo
Čakajoč na moj dotik
Drhtiš v mrazu kot zlato
Skupaj zaužila smrt
In končala sva življenje
Glej že novi dan
Oznanja najino vstajenje
RAZODETJE
Krokarjev krik prerezal je zoro
Vstanite in večni zakaj prišel je dan
Meglo bičajo strele in veter jo preganja
Prah si in v prah se povrneš
škorpijonov pik končal je moro
AVTOPORTRET
V odločitvi sva stala
Ko mi je pobegnila misel
Se na vijoličnih ustnicah porogljivo zasmejala
In ti raznesla glavo
Gledal sem tvojo lobanjo
Razpacano čez sneg
In gledal sem nebo
Ki je bežalo s tvojim telesom
In sem se sklonil
Izpulil pekoče oči
In jih podaril reki
Ki hotela je še več vse
In sem skočil z mosta
Kljub začudenim obrazom
Preverit trda tla
Padal sem skozi led
In glodale so me mravlje
Glodale so me ribe
In glodal sem z njimi
Okoli mene se zdaj plazi Mraz
In prižgal sem si cigareto
Ker postaja rahlo dolgčas
Vžigalice pa dišijo
Z njenim vonjem
Ko gorijo
ŽIVLJENJE
Nič ni večno
Razen mene
Vse kar je bilo
Vse kar je
In vse kar bo
Izginja kot presivi dim
In veter se igra z njim
Ostaneš sam
V topli temi
In boleč spomin
Osvetli obraz
Da sklonjeno ječim
In najdem moč
Če jo želim
Na krvavem gradu
S polžem v roki
Nov spomin
In čakam
In vem kaj čaka
Moj obstoj
Ko gledam ogledalo
Oblike in barve
Srhljiv epilog ljubezni
In seveda sem genij
In pri moji časti
Naredil bom nemogoče
Zmeden kot vrabčkov let
Ležim včasih na preprogi
In občudujem globoko nebo
Vsak trenutek je bolj večen
Vsak trenutek sem bolj srečen
INFORMACIJE
Nebo je danes takšno, kot na sliki Toledo al kak je že naslov one slike od El Greca, na kateri sicer ni ljudi, je pa kljub temu izražen baročni patos, kot trdi en kritik v Huxleyevi knjigi Groteskni ples. Če pomislimo še, da je noč, smo baš blizu ...
NOŽ
Postelja je oddaljena za en pljunek in prežim kdaj se bom zmožen zvaliti nanjo. Taval sem sem in tja gledal upajoče in po polurnem sprehodu v dežju odkril ogaben okus premočenega tobaka. Sedaj sedim popoln in čakam na beli konec novega dne ko si oddahnem ob vonju laži in ko spet slišim palačo solz ostajam ravnodušen in dobil se bič in mogočno pokanje me spremlja ko hodim nad modrozelenim morjem odpadajo maske in demonske Mravlje plešejo pet do dvanajst se zbudim z novo kožo ob sebi luna pa počasi tone v mirne oblake in gledam vse to z užitkom v žepu in prekratkim nožem, ki cefra večnost Naj gori Prometej
ČRNA PRAVLJICA
Tema požira sence
Oči me objamejo
Skrijem se v laseh
In najdem noč
Kri počasi polzi
Po mehkih ustih
Beli koži
In se ne ustavi
Nekdo je mrzel
Žari v toploti
Mokrega vetra
In oživlja
OBUP ZADNJEGA ORGAZMA
Modre eksplozije
Parajo nebo
Gozd omamo lije
Mrtvo je telo
Prestol sredi jase
Ki ji vladaš ti
Veter uničuje čase
Mene le pusti
POTOVANJE
Trip je žametna kapa in lepljiv objem ulične svetilke
na valovih betona skozi gozd
Sem drevo s krošnjo deblom koreninami in senco
Potem zavijem levo
KAJ
Spet na zelenem prestolu
V desni žezlo v žepu pa leva
Nad mano sredi gozdov ogenj
In nekje spodaj žgečkljivo bobnenje tistih ki hodijo po nebu
Povsod me gleda in gledam nazaj
In se smeji jaz pa pišem čeprav ne vem naslova pesmi
VČASIH SAM
Kamnita pot navzgor in tiha pesem zvezd in tema
Spogledovanje z angeli sredi oblakov
In roke ki zaljubljeno grizejo sneg
moje golo telo v njihovem smehu
bledo jutro
MONOLOG
Nekak bo že
Rečem jaz
In skočim na
Božji obraz
In najdem nič
Ko stopim skoz
Nosno votlino
Glavno da se
Mamo fino
TIŠINA
V naročju mi umira jesen
Jaz pa mislim na april
Njena svetloba pada po rokah
Lepljivo-nežnih
Prozoren vonj pozabe in pristnost srbečega občutka
Režeta noč in nekoč
Ko zvezde gledajo s posmehom
Je luna lepša kot mrzli molk
Ampak moja glava žari
Vnedogled
BESEDE
So nevarne namreč vse se da dokazat in naj vam povem da sploh ne vem kaj to pomeni in kdor mi verjame si je sam kriv kdor mi ne verjame pa tudi sicer pa bodo iluzije poštenih kmalu ščuvale svojega sovražnika name pa kaj dva stojiva proti enim in resnično povem vam vae victis
IRACIONALNO
Ležim na postelji in kadim
In v sobo se vseeno vije dim
MALOMEŠČAN
Veter zelo močno piha
Vendar sem si vseeno uspel
Prižgati cigareto
NASPROTJA
Rubikon je za nami skoraj
Listov jesenskih ni zgoraj
Gnijejo ko solze neba
Lijejo čez mene na tla
SANJE O MEDVEDIH
Z nekom sem hodil po travi. Levo in desno je strmo poslušal gozd kako iz zemlje skačejo velike sive gobe. Potem sem začutil na hrbtu nahrbtnik in veliko puško z osmimi naboji. Ne kliči vraga sta gotovo pomislila oba medveda ko sta me opazila. Tudi nebo je bilo sivo zato sem splezal na gobo in malo počakal da je bilo bolj napeto. Ko me je pogledal sem nastavil na vrat puško in naredilo je klik. Glava je sicer izginila vendar sem razločno videl nasmešek. Ko sem pravično odmeril vsakemu svoj del šusov in sta še vedno zgledala lačna sem splezal dol in rekel Dajmo se usest pa se bomo lepo pomenili. Nekdo me je začudeno pogledal in takrat sem ugotovil da sploh ne veste da sanjam. No želim vam lepo življenje jaz se bo zdaj zbudil.
PEKOČA POMLAD
Pojedli so mi jakno
Kličem luno
Da ji pokažem svoje
Gosto srebrno seme
Pa so samo zvezde
In še teh ni vseh
Samo slaba osmina
Ampak nekaterim je to dovolj
In ob treh ponoči spijo
Prebavljajo mojo jakno
